Kazni, grožnje, položnice, računi, alarmi

O tem je treba spregovoriti:   

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Prvi maj – praznik našega dela

Praznik dela za prvi maj je po definiciji levičarska pridobitev. Sam vidim ta praznik kot veselje ob tem, kako si „služim svoj vsakdanji kruh” (ok, bistvo je seveda, da na ta dan ni treba delati). Predstavljam si, da tega praznika ne morejo polno doživeti vsi tisti, ki jim je služba le v breme in ki jim delo ne nudi veselja.

V Sloveniji si praznik dela tradicionalno prilaščajo Semoličevi sindikati oziroma jim monopol priznava prebivalstvo: kdor se 30. aprila zvečer odpravi na ljubljanski Rožnik in ne podpira naših „levičarskih strank”, velja malodane za politično neuravnovešenega. Po drugi strani se zdi, da kresovanje na Rožniku nikakor ni namenjeno tistim s plitkimi žepi.

Vojko z Razgledov se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je predsednik Zaresa pozval menedžerje h kodeksu, naj se družbeno odgovorno odpovejo previsokim nagradam, kadar se podjetje znajde pred stečajem.

Poziv slabim menedžerjem, naj se pri osebnih prejemkih prostovoljno samoomejijo, je seveda nerealen. Bistveno konkretnejši in učinkovitejši ukrep za sedanje in bodoče upokojence (upokojenci so najbolj socialno ogroženi) bi bilo ukiniti borčevske dodatke k pokojninam. Borčevski dodatki k rednim pokojninam predstavljajo skoraj 4 % (z besedo: štiri odstotke) vseh izplačil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, število upravičencev (od 48 000 do 50 000) pa se kljub mortaliteti včasih celo poviša (opomba: podatki so izpred desetih let). Gre za izjemno trd oreh, saj ga sedanja vlada kljub obljubam največje koalicijske stranke ni uspela streti. Očitno plačujemo ceno za to, da v vladi sodeluje tudi edina prava socialdemokratska stranka pri nas.

Tudi na Hrvaškem poznajo privilegirane pokojnine. Uvedel jih je Franjo Tudjman. Nasprotno od slovenskih sindikatov pa so hrvaški stopili skupaj za ukinitev družbeno škodljivih privilegijev.

Rumena korita, rumeni nacionalisti, rumeni mediji

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.

Bernard Nežmah: Zrcala komunizma, intervjuji 1994-2005

Knjiga Zrcala komunizma je zbirka Nežmahovih intervjujev, objavljenih v Mladini. Vsi sogovorniki so javne osebnosti, ki so bivale čas komunizma in postkomunizma. Namen knjige ni niti apologija niti obsodba, ampak razkritje neznanega, zamolčanega, spregledanega. Misliti (post)komunizem iz različnih perspektiv: iz različnih geografskih, časovnih in socialnih, torej ideoloških okolij. Intervjuvance je izbiral sistematično, med njimi so tako zagovorniki kot nasprotniki določenih družbenih praks, za vse pa je značilno kritično mišljenje, brez dlake na jeziku. Morda zaradi tega ni zraven Franceta Bučarja in Jožeta Pirjevca. Prenekateri sogovornik je kmalu po intervjuju postal pokojni (Aleksander Bajt ga je opravil z zadnjimi močmi, Stevo Žigon je umrl naslednji dan po intervjuju), in se je tudi sam zavedal bližnjega konca svoje življenjske poti. Zaradi tega gre za dejansko za osebne izpovedi, ki se sestavijo v mozaik vednosti, neprecenljiv zbir informacij.

Priporočam!

Milanu Kučanu se je poslabšalo

Na portoroški konferenci menedžerjev jugovzhodne Evrope je Milan Kučan izjavil, da ima Evropa priložnost in dolžnost odgovoriti na vprašanje, ali naj na evropskem jugovzhodu veljajo drugačna načela ali enaka kot drugod po Evropi in ali Evropa lahko pristane na doktrino, po kateri pripadniki enega naroda po vseh medsebojnih sovražnostih ne morejo nikoli več živeti skupaj s pripadniki drugega naroda, ker so si različni po nacionalni, verski, kulturni in civilizacijski pripadnosti, ki naj bi sožitje blokirala, in bi jih bilo zato potrebno ločiti z državnimi mejami.

Milan Kučan se je očitno fokusiral na razmerje med Srbijo in Kosovom. Ampak, na Kosovu živi poleg albanske tudi srbska skupnost! Zakaj potem Kučan trapari o nekakšni izključitveni doktrini glede nacionalne, verske, kulturne in celo civilizacijske pripadnosti? Mar Milan Kučan sploh (še) ve, kaj govori???

P.s.: Ubogemu Kučanu je Dimitrij Rupel pojasnil, da je Badinterjeva arbitražna komisija ugotovila razpad Jugoslavije. Po tedanji jugoslovanski ustavi je Jugoslavijo enakopravno, s pravico do samoodločbe sestavljalo osem enot: šest republik ter avtonomni pokrajini Vojvodina in Kosovo.

Borut Pahor o delovanju političnih botrov

Zadnja sobotna priloga Dela prinaša zanimiv intervju z Borutom Pahorjem, predsednikom socialnih demokratov. Na „levi sredini” poteka prestrukturiranje, ki ga določeni ljudje in krogi želijo voditi v smer, da Borutu Pahorju ali SD-ju preprečijo mandatarstvo v naslednji vladi.

Razlog za to naj bi bil, da Borut Pahor nima političnih botrov: nihče ga ne more izsiljevati po telefonu, da tam sedi po njegovi zaslugi in da mora (botru) vračati usluge. Morda ga lahko Milan Kučan nadere kot cucka, vendar Pahorja to ne bo spravilo v zadrego. No, Kučan je Pahorja celo pohvalil.

Borut Pahor takole opiše način, kako botri politično delujejo iz ozadja:

Tisti, ki želijo vplivati na politiko, pa nimajo neposredne možnosti, si želijo imeti sem in tja v pisarni koga, na kogar lahko vplivajo tudi prek takega opozorila, da tam ne bi sedeli brez njihove pomoči.

Ali je potemtakem Pahorjev položaj v stranki trden?
Borut Pahor je lutka-barbika, ki ji bodo skrajni levičarji „vodenje” odvzeli takoj, ko je za ohranjanje javne podpore ne bodo več potrebovali. Ne marajo ga niti mladi niti stari socialdemokrati, ne marajo ga niti zaresovci niti eldeesovci, skrajneži v Liberalni akademiji ga odkrito sovražijo.

Danilo Türk spet razočaral skrajne levičarje

Potem ko skrajnim levičarjem (Kučanovemu krogu) ni uspelo zmagati z Gasparijem, so svoje upe (in pritiske) usmerili v Danila Türka ter stranki Zares in SD. Če jim je že uspelo Zares potegniti v ekstremizem, pa se jim načrt s Türkom ne izide.

Danilo Türk za skrajneže v „Liberalni akademiji” deluje preveč povezovalno, premalo se postavlja proti vladni politiki, v tujini ne govori o Sloveniji kot o državi diktature; ne pritrjuje obtožbam čez Slovenijo v tujih medijih, ki Sloveniji zavidajo predsedovanje (to so predvsem avstrijski in italijanski); politično akcijo slovenskih politikantskih novinarjev postavlja v širši kontekst svobode tiska, saj le-ta tudi v zahodnih demokracijah ni zadovoljiva. Pri marsikateremu političnemu aktivistu je Danilo Türk povzročil ogorčenje, s tem ko je zahteval popravek nekorektnega povzetka intervjuja za Spiegel.

Akcija levičarskih aktivistov, ki je bila tempirana na slovensko predsedovanje Svetu EU, sicer odmeva, vendar imajo njeni poudarki precej omejen doseg. Napake predsedujočih držav niso namreč nič nenavadnega in tudi Ruplovi spodrsljaji niso tragični. Domača opozicija jih pač poskuša izkoristiti. Napake slovenskega predsedovanja so potišale tudi zaradi mednarodnega šova francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Glede na dosedanji potek postaja jasno, da bo slovensko predsedovanje v Evropi zapisano kot zelo uspešno, Slovenija si bo mednarodni ugled povišala.

P.s.: Da ne bo pomote - seveda tudi v parlamentih razvitih, zahodnih demokracij sedijo skrajni levičarji in skrajni desničarji. Slovenija glede tega ni izjema.

Možnosti za merilec resnice v slovenskih medijih

Ena boljših stvari v času volilne kampanje na televiziji CNN je merilec resnice. Zakaj česa podobnega ne izvaja noben medij v Sloveniji? Ali so Piramida, Trenja in Svet na Kanalu A zares maksimum (norosti) slovenskih medijev?

Zdi se, da slovenski novinarji nimajo ne potrebnega znanja ne sposobnosti za samostojno iskanje in kredibilno preverjanje informacij. Kaj dosti dlje od povzemanja sporočil za javnost (vladnih, strankarskih, korporativnih) ponavadi ne pridejo.

Dodatna ovira je premočno izražena politična opredeljenost novinarjev. Tako kot so veliki trgovci izgubili zaupanje potrošnikov, tako je društvo novinarjev zaradi politikantske akcije izgubilo zaupanje uporabnikov množičnih medijev. V tem je tudi nekaj pozitivnega, saj je slovenskim medijem pred tem preveč ljudi preveč verjelo.

Projekt merilec resnice bi gotovo lahko vodil Bernard Nežmah, ki piše kolumno v Mladini. Vendar merilec hitrosti zahteva ekipo in ustrezna finančna sredstva: ko posamezno izjavo vzame pod drobnogled, preverja resničnost pri različnih virih, na primer tudi pri politikovih znancih iz otroštva.

Morda bi bila za vodjo ekipe primerna tudi Miša Molk. Odlično je vodila oddajo Res je!

Kaj vlada počne, da bi zajezila inflacijo

Ugotovili smo že, da razlogi za inflacijo lani niso bili fiskalni. V letu 2007 se je strukturni primanjkljaj znižal, prav tako javni dolg (proračun je imel presežek), trošarine na tobačne izdelke in naftne derivate so na minimumu, ki je določen v Evropski uniji, davek na plačo se je znižal, zadolženost države se je znižala, plače so rastle počasneje od produktivnosti, itn.

Če inflacijo dovolj dobro pojasnimo z razlogi na strani ponudbe, potem resni kritiki ne bomo politizirali o izmišljeni krivdi finančnega ministrstva. Raje bomo pod drobnogled vzeli delo ministrstva za gospodarstvo. Minister Andrej Vizjak je na izredni seji v državnem zboru predstavil tri sklope ukrepov, ki jih je sprejelo Ministrstvo za gospodarstvo oziroma službe ki so v sestavi ministrstva.

Tule so glavne točke ministrovega govora na izredni seji (nekoliko sem ga lektoriral):

Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije

Po zares butasti kritiki privatizacije banke NKBM so demagoški kritiki svoj boj za oblast z vsemi sredstvi inflatirali v govoričenje o inflaciji in izredno sejo v državnem zboru na to temo z naslovom Reševanje problematike visoke inflacije in priprava protiinflacijskih ukrepov s predlogom sklepa.

Pred izredno sejo je komentator Financ, ekonomist Stanislav Kovač opozicijske nastopače, predvsem ekonomiste, podučil o osnovah ekonomije, da ja ne bi še v parlamentu delali sramote slovenski ekonomski stroki, ko pa je inflacije kot oblike religije že v medijih vse polno.

Pa ni pomagalo. Namen predlagateljev ni bil konstruktivni predlog sklepa, ampak zgolj okriviti vlado za inflacijo, in to ne glede na dejstva. Parlamentarna opozicija se ni odpovedala skušnjavi demagogije in populizma, še celo njeni akademski ekonomisti ne.

Opozicijski politiki so v parlamentarni debati uprizorili predstavo strokovne nekompetentnosti. Očitno so narobe razumeli nasvet filozofa Gregorja Golobiča, da politik ne sme imeti volivcev za neumne.