Neodvisni politični dnevnik

Icon

Neodvisno političen

Varčujemo vsi: Borut in mi

Kot vemo, si premier Borut Pahor nekatere reprezentančne stroške plačuje sam:

To so vsi stroški pogostitev v moji pisarni. Tudi če imam delovno kosilo v prostorih predsednika vlade, plačam jaz zase in za svojega gosta ali goste vsa kosila. Sadje, ki je na mizi, pijače, ki so na mizi, vse to je sedaj plačano iz mojega žepa.

Mnogi se s Pahorjem ne strinjajo. Tone Anderlič, ki predstavlja stari kader LDS, se ne strinja (na seji komisije državnega zbora za poslovnik 23.1.2009), da bi tudi parlament uprizarjal simbolično varčevanje:

In jaz verjamem, da pri kavi, pri plastičnih rožah in tako naprej ne bomo prišparali nič, dajali bomo slab zgled, ne dober. Da se pa jaz vsak dan racionalno obnašam, odkar sem tukaj, pa še bistveno bolj, sem pa že več kot 20 let, tako da ni tukaj nobene zadrege. Ja, šparati, ampak ne po tisti formuli: pa naj stane, kolikor hoče!

Pahorjevi ministri in njihovi sekretarji svoje nestrinjanje raje kot z besedami uveljavljajo kar v praksi (vir: Žurnal24 28.1.2009): Pahorjevemu zgledu ni sledil prav noben minister. Premier Pahor je 15. januarja za čas krize dodatke svojim ljudem ukinil. Ministri jih kar dodajajo in premierjev zgled mirno ignorirajo.

Ciljno občinstvo varčevanjskega cirkusa je stopetdesettisočglava armada javnega sektorja. Sindikati državne in javne uprave so v pogajanjih z vladami lani dosegli dogovor o delni kompenzaciji za nazaj, ker so se uslužbenci v času gospodarske rasti dolgo morali odpovedovati višanju svojih plač. Vendar danes Pahorjeva vlada pritiska na sindikate, naj se ponovno odpovejo že dogovorjenemu povišanju. Menda se tudi opozicija v glavnem strinja, da je treba plače v javnem sektorju množično znižati – ne samo najvišjih.

Varčujemo in še bomo varčevali tudi v mojem političnem dnevniku, in sicer s časom za politiko. To je posledica gospodarske krize. 😕

Filed under: Blogi, Politike, Politične organizacije, Pravila in vrednote

Kadrovanjske tegobe vladajoče koalicije

Borut Pahor je že spomladi 2008 zagotavljal, da nima političnih botrov oziroma nikomur kot botru ni dolžen usluge. V spletu/medijih so se takrat pojavljale teorije, da nameravajo Pahorja po volitvah v lastni stranki odstopiti, tako da bi premiersko funkcijo prevzel Tone Rop.

Tudi moja napoved je šla takrat v tej smeri: Borut Pahor je lutka-barbika, ki ji bodo skrajni levičarji „vodenje” odvzeli takoj, ko je za ohranjanje javne podpore ne bodo več potrebovali. Ne marajo ga niti mladi niti stari socialdemokrati, ne marajo ga niti zaresovci niti eldeesovci, skrajneži v Liberalni akademiji ga odkrito sovražijo.

Pahorju danes lahko verjamemo, da nima političnih botrov (še najmanj je to njegov osebni svetovalec Igor Lukšič). Vendar se en mesec po izvolitvi nove vlade že razkriva by-pass (obhodno) botrstvo proti Pahorjevi volji. To by-pass botrstvo se imenuje Cviklova lista oziroma Cviklova lista za odstrel. Anže Logar glede svoje zamenjave prepričan, da je Cviklu služila za „vzgojno žrtev”, da bi se preostali direktorji vladnih služb zavedli, kdo v hiši nosi hlače. Delovanje liste bivših ldsovcev poteka takole: „Gregor Golobič z vetom izsiljuje svoje kadrovske rešitve, Tone Rop obeduje z ljudmi, ki se pozneje pojavljajo kot možni kandidati, Milan Cvikl pa svojo agendo nastavlja mimo Pahorja.”

Na eni strani s(m)o poslušali Pahorjeva zagotovila, da mora biti vsaka zamenjava strokovno utemeljena in brez političnih razlogov, na drugi strani trojec Cvikl, Rop in Golobič kadruje vsak s svojim usb-ključkom. Anže Logar napoveduje, da pravi kadrovski cunami šele pride. Zahtevo po pisni obrazložitvi zamenjav je Pahor že umaknil, češ da noče navajati negativnih lastnosti odstavljenih oseb. Poleg tega je vlada že na prvi seji sprejela sklep, da se po ministrstvih pripravi seznam vseh novih zaposlitev med decembrom 2004 in novembrom 2008. A z višanjem SDS-ovega števca kadrovskih menjav se poglabljajo kadrovska trenja vladajoče koalicije.

Če se kadrovanje dogaja v nasprotju s Pahorjevimi javnimi zavezami in celo v škodo koalicijskih kupčij, se znižuje premierjeva verodostojnost, ogroženo je tudi izvajanje koalicijskega sporazuma (vladni program je sicer še v nastajanju). Vprašanje je, kdaj – če sploh – si lahko vladna koalicija privošči Pahorjev odstop.

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote

Obama in Pahor sta radikalna centrista

Borut Pahor se močno zgleduje po Baracku Obami, ki za zdaj še kar prepričljivo stopa po poti radikalnega centrizma:

Today, Barack Obama will unveil his national security team – featuring Secretary of State Hillary Clinton, Secretary of Defense Bob Gates, and National Security Advisor Jim Jones.

This is something of a centrist dream team, the latest sign of a confident, pragmatic president-elect who is fulfilling promises to appoint a ‘Team of Rivals” while defying opposition campaign attempts to paint him as naïvely liberal.

Widely respected as a former NATO commander under President Bush, General Jones was also a supporter of John McCain. By bringing him into the West Wing to be the most senior advisor on national security issues to the president, Obama is showing that this is not a Potemkin Village attempt at creating the appearance of bipartisan cooperation.

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote

Dimitrij Rupel kot simbol zla

Doktorica Spomenka Hribar (prejemnica nagrade SEMO za zasluge na področju človekovih pravic) o Dimitriju Ruplu kot simbolu:

To je popolnoma neprimerno v odnosu do volivcev; tudi v odnosu do vlade, ker jih je postavil pred fait accompli; v odnosu do koalicije, mislim, da je to zelo, zelo nepremišljeno. Še posebej zato, ker se na doktor Rupla ne veže samo njegovo dejanje in njegovo ravnanje – enako tudi za Šinkovca, ampak tudi sam simbol. Rupel je simbol tega, kako je prejšnja koalicija vladala. In tega ljudje ne želijo!

Prvo medijsko transformiranje osebnosti Dimitrija Rupla v simbol sem našel v Mladini. Uvodničar Grega Repovž, ki še vedno premore le srednješolsko formalno izobrazbo in ki še vedno predseduje društvu slovenskih novinarjev, je pred dvema mesecema zapisal: „Rupel je pač simbol politike, s katero domnevno Pahor ne želi sodelovati in je ne sprejema.”

Ko je Borut Pahor zaposlil Dimitrija Rupla kot uradnika v svojem kabinetu, je Rupel pri najbolj gorečnih kritikih postajal čedalje manj človek, čedalje bolj pa simbol. V blogih to histerijo najopazneje izražajo Zaresu in LDS naklonjeni pisci. No, pa saj glede Zaresa sem že ugotovil, da je to stranka partijske religioznosti in da vsebino podreja simbolom.

Skupina v Knjigi obrazov se je osrednji medijski histeriji le pridružila. Menim, da te skupine v akciji izrekanja proti Ruplu ne gre preveč resno jemati, saj to večinoma niso politično razgledani člani. Menim, da gre tudi sicer v Obrazni knjigi predvsem za iskanje naklonjenosti, politični revolt je v tem primeru le ena od priložnosti za spletno družbeno mreženje. Gre za logiko, ki jo Aleš Golli nazorno opiše kot razmišljanje: „Moram biti zraven. Hočem biti v trendu. Hočem biti priljubljen. Nočem biti out.”

Read the rest of this entry »

Filed under: Blogi, Mnenjski voditelji, Politične organizacije, Pravila in vrednote

Džamija in stadion

Nobenega močnega razloga nimam, da bi nasprotoval islamskemu centru v Ljubljani.

Islamski center je menda veliko večja stvar kot mošeja – islamski center ni samo molilnica, ampak tudi kulturni, izobraževalni in politični center. V tej zamisli ne vidim ničesar napačnega ali spornega. Muslimani v Ljubljani že dolgo stalno prebivajo, so integrirani v slovensko družbo (slaščičarji, športniki, umetniki, novinarji, politiki) in seveda hkrati ohranjajo svojo kulturo. Kdor nasprotuje islamskemu centru, si verjetno domišlja, da bodo brez centra muslimani kar nekam odšli, ali pa mu jih brez centra uspe ne-videti.

Predstavniki muslimanske skupnosti so bili pripravljeni svoj center graditi celo na Barju, zraven mestnega smetišča. Tudi RKC jim je bila pripravljena prodati svoja zemljišča, ki jih ima tam. Vendar se je zapletlo zaradi drugih nerešenih denacionalizacijskh postopkov (če se prav spomnim). Vendar islamski center v mestnem središču ne more biti sporen niti zaradi velikosti objekta niti zaradi višine minaretov. Funkcija minareta je, da je visok, da je viden in da poziv k molitvi z njega daleč odmeva. Torej za minaret velja podobno kot za cerkveni zvonik. Spremenjeni videz okolice prav tako ne more biti dober protiargument, saj gre vendar le za en islamski center v prestolnici. Ostale muslimanske molilnice so in bodo ostale precej manjše.

Minaretom glasno nasprotuje Mihael Jarc z Liste za čisto pitno vodo. V minaretu vidi simbol zmage islamistov, ki z njim sporočajo: „Tukaj smo mi, od tod se ne bomo več umaknili!”

Read the rest of this entry »

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote