Kot vemo, si premier Borut Pahor nekatere reprezentančne stroške plačuje sam:
To so vsi stroški pogostitev v moji pisarni. Tudi če imam delovno kosilo v prostorih predsednika vlade, plačam jaz zase in za svojega gosta ali goste vsa kosila. Sadje, ki je na mizi, pijače, ki so na mizi, vse to je sedaj plačano iz mojega žepa.
Mnogi se s Pahorjem ne strinjajo. Tone Anderlič, ki predstavlja stari kader LDS, se ne strinja (na seji komisije državnega zbora za poslovnik 23.1.2009), da bi tudi parlament uprizarjal simbolično varčevanje:
In jaz verjamem, da pri kavi, pri plastičnih rožah in tako naprej ne bomo prišparali nič, dajali bomo slab zgled, ne dober. Da se pa jaz vsak dan racionalno obnašam, odkar sem tukaj, pa še bistveno bolj, sem pa že več kot 20 let, tako da ni tukaj nobene zadrege. Ja, šparati, ampak ne po tisti formuli: pa naj stane, kolikor hoče!
Pahorjevi ministri in njihovi sekretarji svoje nestrinjanje raje kot z besedami uveljavljajo kar v praksi (vir: Žurnal24 28.1.2009): Pahorjevemu zgledu ni sledil prav noben minister. Premier Pahor je 15. januarja za čas krize dodatke svojim ljudem ukinil. Ministri jih kar dodajajo in premierjev zgled mirno ignorirajo.
Ciljno občinstvo varčevanjskega cirkusa je stopetdesettisočglava armada javnega sektorja. Sindikati državne in javne uprave so v pogajanjih z vladami lani dosegli dogovor o delni kompenzaciji za nazaj, ker so se uslužbenci v času gospodarske rasti dolgo morali odpovedovati višanju svojih plač. Vendar danes Pahorjeva vlada pritiska na sindikate, naj se ponovno odpovejo že dogovorjenemu povišanju. Menda se tudi opozicija v glavnem strinja, da je treba plače v javnem sektorju množično znižati – ne samo najvišjih.
Varčujemo in še bomo varčevali tudi v mojem političnem dnevniku, in sicer s časom za politiko. To je posledica gospodarske krize. 😕
Filed under: Blogi, Politike, Politične organizacije, Pravila in vrednote
Neodvisni politični dnevnik 