Kam gre Mercator

Kljub finančni in gospodarski krizi je postala prodaja Mercatorja tuji trgovski verigi (skupini Adris) nekoliko verjetnejša.

Začelo se je z delničarskimi manipulacijami Boška Šrota že v časih boja med pivovarnama Union in Laško, menedžerskih prevzemov z zastavo delnic ciljnega podjetja in posledično pešanja osnovne dejavnosti prevzetih podjetij (enake probleme povzročajo manipulatorji v Istrabenzu). Kot da zgodba v tej luči še ne bi bila dovolj zapletena, zdaj situacijo otežuje še hrvaško-slovenski mejni spor in napovedi bojkota.

Javnost so pred bruseljskim zapletom s Hrvaško v zvezi z Mercatorjem razvnemala vprašanja: ali bo predelovalna industrija propadla; koliko ljudi bodo novi lastniki odpustili; ali tuji trgovci sploh poznajo družbeno odgovorno poslovanje, idr.

Jože Mencinger se je odzval s predlogom o državnem nakupu Mercatorja, podobno kot Nicolas Sarkozy za francoska podjetja. Mencingerju so takoj pritrdili nekateri „ugledni ekonomisti”, sindikalisti, politiki in celo bodoči ministri.

Tukaj je moj izbor zanimivejših izjav glede prodaje Mercatorja, urejen po časovnem sosledju.

Filed under: Institucije, Mnenjski voditelji, Politike, Pravila in vrednote

Kaj Janezu Stanovniku naredi pozna ura

Prvih 45 minut oddaje Hri-bar je gost deloval še relativno normalno. Potem je prišel na vrsto pogovor z Milko in Greto, sledil je reklamni blok. Po reklamah pa se je nekaj nekaj utrgalo …

Sašo Hribar: „Me pa zanima, kako pa vi današnjo situacijo ocenjujete, recimo najbolj aktualni dogodek Pahor-Rupel?”

Janez Stanovnik: „No, poslušte! Vse sk’p je zajebala tale vaša televizija. Če bi lepo Pahorja tlele k vam dal’, na vaš program, ne pa tam na Dnevnik pa na Odmeve, k’ tle spada, ne pa na Dnevnik pa na Odmeve! Poslušte, tak problem se je naredu od tega, vse sk’p je pa en n’č. Cesarji, pa kralji, pa vitezi in tko naprej so zmeri svoje dvorne norce ‘mel. In zakaj ga b’ pa Pahor ne ‘mou?! Ja, pa sej je Janša tud ‘mou tistga Rousa, od Demosa! Pa mu je kanclijo t’m prpelu. Zakaj pa, zdej ‘ma pa Rupel tisto kanclijo, no!”

Filed under: Mediji, Mnenjski voditelji

Dimitrij Rupel kot simbol zla

Doktorica Spomenka Hribar (prejemnica nagrade SEMO za zasluge na področju človekovih pravic) o Dimitriju Ruplu kot simbolu:

To je popolnoma neprimerno v odnosu do volivcev; tudi v odnosu do vlade, ker jih je postavil pred fait accompli; v odnosu do koalicije, mislim, da je to zelo, zelo nepremišljeno. Še posebej zato, ker se na doktor Rupla ne veže samo njegovo dejanje in njegovo ravnanje – enako tudi za Šinkovca, ampak tudi sam simbol. Rupel je simbol tega, kako je prejšnja koalicija vladala. In tega ljudje ne želijo!

Prvo medijsko transformiranje osebnosti Dimitrija Rupla v simbol sem našel v Mladini. Uvodničar Grega Repovž, ki še vedno premore le srednješolsko formalno izobrazbo in ki še vedno predseduje društvu slovenskih novinarjev, je pred dvema mesecema zapisal: „Rupel je pač simbol politike, s katero domnevno Pahor ne želi sodelovati in je ne sprejema.”

Ko je Borut Pahor zaposlil Dimitrija Rupla kot uradnika v svojem kabinetu, je Rupel pri najbolj gorečnih kritikih postajal čedalje manj človek, čedalje bolj pa simbol. V blogih to histerijo najopazneje izražajo Zaresu in LDS naklonjeni pisci. No, pa saj glede Zaresa sem že ugotovil, da je to stranka partijske religioznosti in da vsebino podreja simbolom.

Skupina v Knjigi obrazov se je osrednji medijski histeriji le pridružila. Menim, da te skupine v akciji izrekanja proti Ruplu ne gre preveč resno jemati, saj to večinoma niso politično razgledani člani. Menim, da gre tudi sicer v Obrazni knjigi predvsem za iskanje naklonjenosti, politični revolt je v tem primeru le ena od priložnosti za spletno družbeno mreženje. Gre za logiko, ki jo Aleš Golli nazorno opiše kot razmišljanje: „Moram biti zraven. Hočem biti v trendu. Hočem biti priljubljen. Nočem biti out.”

Filed under: Blogi, Mnenjski voditelji, Politične organizacije, Pravila in vrednote

Pahorjeva pač-zmaga in ne-vsebinske spremembe

Milan Kučan v Studiu City o zmagi Pahorjeve SD in mandatu za spremembe:

Jaz mislim, da je celotna koalicija dobila ta mandat in da nihče, nobena od teh niti noben posameznik ne more reči, da je on zmagal na teh volitvah. Ker če bi bile razmerje med temi strankami drugačne, bi pač katera druga od teh treh strank dobila pač to priložnost, da formira vlado. Tako se je pač zgodilo, da je Socialdemokracija tista, ki je imela to priložnost zaradi največjega števila glasov, da sestavlja koalicijo.
…
Treba je seveda že računati, da je velika večina oddanih glasov v prid te koalicije glasovala za spremembe. In da je te spremembe potrebno videti ne samo na spremembi forme, torej metodologije vladanja, čeprav je dostikrat forma že tudi vsebina, ampak forma je praviloma v funkciji vsebine. In te spremembe, ki se pričakujejo, so na ravni vsebinskih sprememb. Se pravi, ne samo metodologije vladanja, ki je bila arogantna in ki je bila navsezadnje tudi ideološka, ki je bila izključevalna, ampak seveda tudi pri drugačnem reševanju problemov, s katerimi je soočena Slovenija in ki so nekateri resda novi glede na to, kakšne dimenzije je dobila svetovna finančna in gospodarska kriza, in pred katero je prejšnja vlada dolgo časa zapirala oči – preprosto manipulirala je s podatki, kako je v Sloveniji pravzaprav vse zelo v redu, visoka gospodarska rast, javni dolg, proračunski suficit in tako naprej, in trditev, da kriza, ki ima globalne razsežnosti, Slovenije ne more prizadeti. Zdaj smo pač tu, kjer smo.

S Kučanovimi izjavami je narobe skoraj vse: stranki SD odreka prepričljivo zmago na volitvah (hkrati poudarja, da velika večina glasov pričakuje to, kar je bil volilni slogan SD), število glasov prikazuje kot nekaj slučajnega, v vladni koaliciji vidi le tri stranke, Pahorju odreka njegovo odgovornost za spremembe, ampak mu vsiljuje svoj oziroma ldsovski/zaresovski revanšizem, izkorišča medijsko propagandno obtoževanje na račun prejšnje vlade (kritično presojo ukrepov spričo prihajajoče gospodarske krize predstavlja kot zapiranje oči), o gospodarski rasti in proračunskem presežku govori v pejorativnih tonih in za nameček podtakne še trditev strašilo, da svetovna kriza Slovenije ne more prizadeti.

Filed under: Mnenjski voditelji, Volitve in referendumi

Pahorjeva pot sprememb

Borut Pahor je na tiskovni konferenci po 2. seji vlade, 27.11.2008 takole z vidika zaupanja pojasnil odločitev, da Dimitrij Rupel postane njegov posebni odposlanec za zunanje zadeve:

Kar se drugega vprašanja tiče, glede zaupanja, se za to sodelovanje oba odločava zato, ker se poznava dvajset let … Z doktorjem Dimitrijem Ruplom se vikava. Nimava nekega posebnega osebnega odnosa. Vendar se spoštujeva v dosežkih, ki sva jih naredila, ne da bi spregledala napake, ki sva jih delala, eden na enem in eden na drugem področju. Tukaj je šlo samo za eno vprašanje: ali se lahko dopolnjujeva pri uspešnih, za Slovenijo pomembnih zunanjepolitičnih korakih, ki bodo dosegali cilje naše zunanje politike. In ker sva v to oba prepričana, sva se tudi odločila za to sodelovanje.

Predsednik republike ima svoje stališče, in jaz vanj ne posegam. Spoštujem predsednika republike in spoštujem njegova stališča. Tako da v enaki meri pričakujem, da tudi on razume moja stališča in jih do neke mere spoštuje.

Filed under: Blogi, Mnenjski voditelji, Pravila in vrednote