Hrvaška je seveda pripravljena podpisati izjavo, ali sto izjav, da njeni zemljevidi ne prejudicirajo slovensko-hrvaške meje. Saj takšna izjava v resnici nič ne pove.
Če bo namreč o meji odločala arbitražna komisija, nobeno dejanje vpletenih strani še ne določa meje vnaprej. Pri vsaki aktivnosti gre le za krepitev pogajalskih izhodišč strank v postopku. Če bi sploh lahko kdo prejudiciral mejo, je to le arbitražna komisija, ne pa stranki v postopku.
Pogajanja z EU so pokazala, da hrvaška taktika boja za (tuje) ozemlje temelji na samosvojem in nekorektnem tolmačenju sklenjenih dogovorov in zavez. Sedaj so hrvaški politiki razkrili, da za glavno referenco pri razmejitvi spornih območij ne sprejemajo stanja na dan 25. junija 1991, ampak jim pomeni le začetno oziroma ničto točko. Hrvaško izigravanje dogovorov, ki je v obmejnih konfliktih še toliko bolj občutljivo, sproža alarme, ki jih Evropa ne sme preslišati.
Tudi če odmislimo tistih nekaj kvadratnih kilometrov spornega območja v obmejnem pasu, pomeni sedanja Hrvaška potencialno ogromen problem za bodočnost Evropske unije. Morda še hujši kot Romunija in Bolgarija. Hrvaška še dolgo ne bo zrela za Evropsko unijo, zato ni potrebe pri hitenju s pogajanji.
Sodeč po enotnosti slovenske politike o nacionalnem interesu glede meje s Hrvaško, obstaja dobro upanje, da se Evropska unija obrani hrvaške grožnje.
Filed under: Mediji, Pravila in vrednote
Opombe in pripombe