Neodvisni politični dnevnik

Icon

Neodvisno političen

Izbrisani in njihova pravica

Izbrisani so kislo jabolko, v katerega bi morala vladna koalicija ugrizniti zaradi zdravja slovenske demokracije in zaradi lastne higiene. Večinska volja prebivalstva resda goji močan odpor do poprave krivic izbrisanim, saj o tem problemu ni ustrezno informirana. Kljub temu bi se parlament moral sprijazniti, da se volji ustavnega sodišča ne bo dalo izogniti. Pa ne toliko zaradi same odločbe ustavnega sodišča, ampak zato, ker se je izbrisanim dejansko zgodila krivica.

Zgodba se je pričela s slovensko osamosvojitvijo leta 1991. Država je vsem, ki niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, ponudila pridobitev državljanstva nove države Slovenije pod izjemno ugodnimi pogoji. Prva napaka, ki jo je država pri svoji ponudbi zagrešila, je bila podmena, da lahko osebam, ki postanejo tujci, množično ukine stalno bivanje. Druga napaka je bila podmena, da so bile evidence v prejšnji državi urejene in vsakemu prebivalcu njegov republiški status znan. Tretja napaka je bila operacionalne narave in za pravno državo pogubna: upravni organi so leta 1992 osebam brez državljanstva v evidenci pripisale zaznamek tujec in jim izničili status stalnega bivanja, brez da bi tem osebam izdali odločbe. Izbrisani dolgo sploh niso vedeli, da se jim je pravni status spremenil, in se zoper pravni akt niso mogli (v roku) pritožiti. Za izbris so izvedeli šele kasneje, ko so jim osebni dokument zasegli oziroma uničili.

Za kaj je v bistvu šlo pri izbrisu? Tedanji republiški sekretariat je od tujcev, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, zahteval, da ali zaprosijo za državljanstvo, ali pa si ponovno uredijo stalno bivanje, kot da ga prej sploh niso imeli. Po preteku prehodnega obdobja jim upravni organ o spremembi statusa ni izdal niti odločbe niti ni javno objavil ustreznega sklepa (v ljubljanski upravni enoti so izbrisanim sicer poslali vabila, naj si pridejo uredit status). Ves problem, ki ga je treba danes še rešiti, je v tem, da se izbrisanim prizna stalno bivanje za čas od 26. februarja 1992 naprej (večina si je status že v nekaj letih uredila). Seveda jim iz tega naslova pripada tudi pravica do odškodnine. Zadnji vladni predlog ustavnega zakona (UZITUL-B) je neustrezen, ker stalno prebivališče za nazaj priznava šele od dneva, ko je izbrisani prvič vložil prošnjo za ponovno priznanje stalnega prebivališča.

Kronologija dogodkov po točkah:

1. Nasprotniki ustavne odločbe sodišča se sklicujejo na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL) iz leta 1991 (ki je starejši od ustavnega sodišča). Ta pravi naslednje:
Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.

2. Izbris 18 305 oseb je bil izvršen z dnem 26. februarja 1992 na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj), sprejetem 6. junija 1991, in sicer drugega odstavka 81. člena:
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

Protiustavna pravna praznina je nastala že ob sprejemanju zakona, saj so takrat v parlamentu predlagali amandmaje k zakonu, vendar se kompromisni sklep (načelo recipročnosti z drugimi državami bivše Jugoslavije) na koncu ni popolnoma uresničil, predvsem ne zaradi stališča Srbije in Črne gore.

3. Vlada je 16. septembra 1992 sprejela sklep, da se pri vlogi za priznanje stalnega bivanja upošteva tudi obdobje pred uveljavitvijo Zakona o tujcih, če oseba v Sloveniji ves ta čas dejansko biva. Vlada je pripravljala tudi posebni zakon o ureditvi tega problema, pri čemer pa predlog ni vseboval priznanja stalnega prebivanja tudi za obdobje od 26. februarja 1992 do ponovne pridobitve tega statusa.

4. Ustavno sodišče je 4. februarja 1999 (U-I-284/94) na podlagi pobud iz let 1994 in 1995 odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje oseb po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če niso zaprosile za državljanstvo, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna.

5. Državni zbor je leta 1999 sprejel zakon o urejanju statusa izbrisanih (ZUSDDD), ki jim ponovno omogoča izdajo dovoljenj za stalno bivanje, če v (prekratkem) roku treh mesecev za to zaprosijo.

6. Ustavno sodišče je 3. aprila 2003 odločilo (U-I-246/02), da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega bivanja in ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno bivanje tistim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih.

7. Odločbi ustavnega sodišča iz leta 2003 je sledila zmeda, primerljiva le še z zgodbo o referendumu glede volilnih sistemov: poskusi tehničnega in sistemskega zakona s strani strank LDS, ZLSD in DeSUS; zahteve po referendumu s strani strank SDS, NSi, SNS, SLS in SMS; na koncu tudi referendum 4. aprila 2004.

8. Ministrstvo za notranje zahteve je oktobra 2007 pripravilo predlog ustavnega zakona, ki priznava status stalnega bivanja tudi za nazaj, vendar ne že od dneva 26. februarja 1992. Poleg tega izključuje možnost odškodnin. Tak predlog seveda ni ustavno sprejemljiv.

Velika škoda za slovensko demokracijo je, da se na račun popravljive napake ob gradnji nove države izigrava pravno državo. S tem se dolgoročno znižuje ugled pomladnim strankam, ki so bile že same žrtev večletnega izigravanja odločb ustavnega sodišča z nasprotne strani: v prizadevanju strank za večinski sistem so nasprotniki (na čelu s predsednikom parlamenta Školčem) zlorabili praktično vsa možna legalna sredstva. Zaradi tega je moralo ustavno sodišče še pred referendumom decembra 1996 v sporih vsaj petkrat odločati. Kljub temu je tedanja Drnovškova oziroma Kučanova koalicija izigravala tudi referendumski rezultat. Zato je spor po referendumu spet romal na ustavno sodišče, a se parlament na komunikacijo ustavnega sodišča ni več odzival, sodelovanje je popolnoma ignoriral, na koncu tudi odločbo iz leta 1998. Moralna zmaga za zgodovino v tej umazani igri pripade pomladni opciji. Žal se slednja sedaj onečašča z neustreznim reševanjem problema izbrisanih.

Individualno reševanje primera izbrisanih je neustrezno zaradi tega, ker se jim je krivica zgodila skupinsko in celo brez njihove vednosti. Edino pravično je zato, da se krivica za nazaj popravi skupinsko. To pomeni, da je treba izbrisanim sistematično priznati pravice, kot da izbrisa leta 1992 sploh ni bilo.

Vendar:

– Pravno sprejemljivo bi bilo tudi določilo, da se pravice priznajo le za čas neprekinjenega bivanja v Sloveniji oziroma do takrat, ko se je oseba za dlje časa izselila iz Slovenije.

– Povrnitev pravic je možno omejiti tudi na le državi lojalne osebe: odločba ustavnega sodišča U-II-1/04 dopušča izvzetje za tiste osebe, ki so delovale proti vrednotam, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije.

– Ustavno dopustno je tudi omejiti višino odškodnin (glede na obdobje, ko je bila oseba oškodovana za pripadajoče pravice), vendar le, če je višina vsake posamezne odškodnine spodobna.

Sedaj ko je padel še zadnji poskus neustreznega reševanja problema, bi morale pomladne stranke pogoltniti svoj ponos in privoliti v „izsiljevanje” s strani opozicije. Lahko se izgovorijo na nujnost kompromisa. Prej ko skupaj izglasujejo sprejemljivo rešitev, prej bo slovenska zgodovina tega bremena olajšana.

Filed under: Institucije, Pravila in vrednote, Volitve in referendumi

18 komentarjev

  1. Alter pravi:

    Težava je v tem, da ti ne poznaš stvari. Izbrisanim se ni zgodila nobena krivica. Problem je bil le v tehnični izvedbi, na kar se je ustavno sodišče obesilo. Vse, kar je manjkalo, je bila odločba, kar pa ni dovolj, da bi jim zdaj morali plačevati miljonske odškodnine in jim priznavati domnevne statuse za nazaj.

    Nastala je namreč nova država in zgolj dejstvo, da so v prejšnji državi imeli status stalnega bivanja na ozemlju Slovenije, ne pove nič.

    Zaradi izredno liberalnega zakona za pridobitev državljanstva je bil pogoj za ureditev statusa tujca s stalnim bivanjem malo težji. Ti ljudje so si morali najprej urediti državljanstvo v svoji matični domovini, ter pridobiti vse potrebne dokumente. Potem pa v Sloveniji prodobiti vizum, da je lahko njihovo stalno bivanje sploh postalo zakonito.

    Ravno zaradi tega je zgolj odstonost odločbe tako nepomembna, ker je bilo normalno, da morajo urediti papirje. Iz tega pa normalno sledi, da so se morali pozanimati, kakšen je postopek.

    Problem zna biti le pri tisti peščici prebivalcev, ki niso vedeli, da nimajo slovenskega republiškega državljanstva in so predolgo čakali na potrdilo o državljanstvu.

    Pomladne stranke zaradi tega ne izgubljajo ugleda, ampak ga pridobivajo. Levica je namreč izvolila v ustavno sodišče popolnoma neprimerne ljudi (npr. Cirila Ribičiča). Tako, da je upravičen le ustavni zakon, ki bo preprečil, da bodo kakršno koli odškodnino dobili npr. razni Todoroviči in Aksentijeviči.

  2. ateistek pravi:

    “Zaradi izredno liberalnega zakona za pridobitev državljanstva je bil pogoj za ureditev statusa tujca s stalnim bivanjem malo težji.”

    Kakšnega tujca?? Šlo je vendar za skupno državo. Če bi bila Slovenija v tistem času pravična država, bi moral vsem, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji (dveh stalnih prebivališč pa ne moreš imeti), avtomatično dati državljanstvo. Namesto tega pa jih je raje diskriminatorno razdelila na tiste, ki so se rodili v Sloveniji in jim zato ni bilo potrebno zaprositi za državljanstvo in tiste, ki so rojeni v drugi republiki a so imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Kupom družin je takrat grozila razselitev in niso vedeli kaj jih čaka. Konec koncev je bila Slovenija tista, ki si je spremenila status in ne ljudje, ki so bili zgolj zatečeni pri tej spremembi. Slovenija bi jim zgolj morala dati možnost, da se NE odločijo za avtomatično podeljeno državljanstvo, ne pa, da je zaradi lastne spremembe svojo smrdečo žogico nacionalizma predala ciljanim ljudem in čakala na njihovo akcijo.

  3. Hopcefizelj pravi:

    O ti glda Slovenija, ki ni razumela težav vseh tistih, ki so jo zapustili, misleč, da se bodo vrnili na belem konju kot “osvoboditelji” skupaj z zmagovito JNA.

  4. ervinator pravi:

    Alter, res je nastala nova država, ki si je za svoje temelje postavila visoke pravne standarde, in takoj ob osamosvojitvi priznala veljavnost vseh mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija. Slovenija je imela različne možnosti, kako urediti status njenih prebivalcev, ki niso imeli slovenskega državljanstva.

    Če je šlo le za tehnično napako, bi jo že zdavnaj lahko popravili (to je poskusila Drnovškova vlada že septembra 1992). Zgodilo se je nekaj hujšega. Glede državljanov drugih republik Jugoslavije je v Zakonu o tujcih nastala ustavno nesprejemljiva pravna praznina, ki jo je ministrstvo reševalo na neustrezen način, s podzakonskimi akti. S tem je množici oseb povzročilo hude krivice. Lojze Ude je v pritrdilnem ločenem mnenju odločbe ustavnega sodišča sicer zapisal, da ni nastala pravna praznina, ampak je bilo le tolmačenje zakona v nasprotju z ustavo.

    Temeljna napaka Zakona o tujcih oziroma izvajanja tega zakona je bila v tem, da je državljane drugih republik izenačila s tistimi tujci, ki so nanovo prišli v Slovenijo. Svoj status so si morali urejati, kot da tukaj nikoli niso imeli stalnega prebivališča. Na drugi strani pa je država stalno prebivališče avtomatično priznala tistim, ki so bili tujci že v Jugoslaviji in ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Skratka, državljani drugih republik so bili brez utemeljenega razloga postavljeni v drastično slabši položaj od vseh drugih tujcev. Nobenega logičnega razloga ni, da bi se status državljanov drugih republik poslabšal v primerjavi s statusom oseb, ki so bili že v Jugoslaviji tujci. Najhuje pri tem je, da izbrisani o poslabšanju svojega pravnega položaja niso bili ustrezno obveščeni, ni jim bila izdana niti odločba, na katero bi se lahko pritožili prvostopenjskemu organu.

    Ustavno sodišče je te vidike problema opisalo v 16. in 18. točki obrazložitve odločbe:

    16. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez utemeljenega razloga. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, povsem upravičeno niso mogli pričakovati, da bodo izenačeni s tujci, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo izgubili stalno prebivališče in še to brez vsakršnega obvestila. Slovenija kot bodoča država se je v osamosvojitvenih aktih zavezala, da bo zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo Republike Slovenije in veljavnim mednarodnim pravom (točka III Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti, Uradni list RS št.1 – 4/91). Državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, so glede na že navedene osamosvojitvene akte lahko povsem upravičeno pričakovali, da ta okoliščina ne bo bistveno poslabšala njihovega položaja in da bodo lahko še naprej stalno prebivali v Republiki Sloveniji, če bodo to želeli. Navedene osebe so lahko povsem upravičeno pričakovale, da pogoji, ki bi jim omogočali še naprej stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ne bodo strožji od tistih, ki jih je za pridobitev državljanstva določil 13. člen UZITUL oziroma 40. člen ZDrž, in da bo njihov pravni status urejen v skladu z mednarodnim pravom. Tako Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92) v 12. členu določa, da ima vsakdo, ki je zakonito na ozemlju kakšne države, pravico, da se v njej prosto giblje in si prosto izbere svoje prebivališče, in da je to pravico dopustno omejiti le iz določenih razlogov, navedenih v tretjem odstavku 12. člena (v zakonu predvidene omejitve, zavarovanje nacionalne varnosti, javnega reda, javnega zdravja ali morale, pravic in svoboščin drugih), in če je to v skladu z drugimi pravicami, ki jih priznava ta pakt. Uporaba določb ZTuj o pridobitvi dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje je za osebe iz drugega odstavka 81. člena tega zakona lahko povzročila, da te osebe niso mogle pridobiti dovoljenja niti za začasno niti za stalno prebivanje, če niso izkazale vsaj enega izmed upravičenih razlogov za daljše prebivanje v državi (drugi odstavek 13. člena ZTUj). Z dokončnostjo odločbe o zavrnitvi dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje je taka oseba prebivala v državi nezakonito in je morala zapustiti ozemlje Republike Slovenije v določenem roku oziroma je lahko prišlo do prisilne odstranitve (28. člen ZTuj). Pravno neurejen položaj državljanov drugih republik lahko pripelje do kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 33/94 – v nadaljevanju: EKČP), ki v 8. členu varuje med drugimi tudi pravico do družinskega življenja in dovoljuje posege le, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Evropsko sodišče za človekove pravice je že sprejelo stališče, da izgon tujca (deportacija) lahko pomeni kršitev 8. člena EKČP (Moustaquim v Belgium, sodba z dne 18. 2. 1991, Series A, no. 193; Beldjoudi v France, sodba z dne 26. 3. 1992, Series A no. 234-A; Nasri v. France, sodba z dne 13. 7. 1995, Series A, Vol. 320).

    18. Ob osamosvojitvi Slovenije so na ozemlju Republike Slovenije prebivale osebe, ki so imele položaj tujca na podlagi zveznega Zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št 56//80, 53/85, 30/90 in 26/90), ki je veljal za območje Slovenije vse do osamosvojitve oziroma do uveljavitve ZTuj.
    Pravni položaj teh oseb, ki so veljale za tujce že pred osamosvojitvijo Slovenije, je ZTuj uredil v tretjem odstavku 82. člena. Določil je, da dovoljenja za stalno prebivanje, izdana na podlagi prejšnjega zakona, veljajo še naprej za vse tujce, ki so ob uveljavitvi ZTuj imeli stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Na podlagi navedene določbe je bilo vsem tujcem, ki so imeli dovoljenje za stalno prebivanje, dovoljeno, da brez kakšnih novih pogojev še naprej prebivajo v naši državi. Državljanom drugih republik, ki so pravtako zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, pa zakon njihovega prehodnega pravnega položaja ni uredil in je s tem povzročil, da so bili v slabšem pravnem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Ker za opisano razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki bi utemeljeval, da bi moral biti prehodni pravni položaj državljanov drugih republik, ki so v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče in so na njenem ozemlju zakonito prebivali, bistveno drugačen od pravnega položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca s stalnim prebivališčem že pred osamosvojitvijo Slovenije, pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

  5. ateistek pravi:

    Jah, hopcefizelj, če si tako razumljiv do lastnega nacionalnega občutka, potem ne razumem, zakaj ga očitaš drugim.

    Problem je odnos države do ljudi. Pravno gledano, osamosvojitev Slovenije in tretiranje ljudi, ki so se znašli pri tem dogodku ne more biti enako formuliran kot dodeljevanje državljanstev v zdajšnjem času.

  6. BoJo pravi:

    @Ateistek: zaradi oportunizma. Saj veš, vojno dobi lahko le eden…

  7. Alter pravi:

    Pri samoizbrisanih ni šlo za državljanstvo. Tudi ustavno sodišče ni razsojalo o tem, ampak je odločalo le o tistih, ki državljanstva niso imeli.

    Sicer pa, če si je lahko 170 000 ljudi uredilo državljanstvo, bi si ga tudi ti samoizbrisani lahko, če je bilo to problem.

    Ervinator, res je nastala nova demokratična država, kar pa ne spremeni bistva. Res je sicer, da bi država morala tudi za tiste s stalnim bivanjem narediti možnost, da status stalnega bivanja dobijo takoj, ko si uredijo status. In država to tudi je naredila – sicer pozno, ampak je, ko je z odlokom omogočila pridobitev stalnega bivanja tistim, ki so ga že imeli v času Jugoslavije, kasneje pa je še pripravila primeren zakon.

    Nikakor pa se tem ljudem ni zgodila nobena huda krivica. Tudi, če takoj niso imeli te možnosti, bi od njih upravičeno pričakoval to, da bi si uredili začasno bivanje, potem pa se pravdali z državo.

    Ustavni zakon z individualno obravnavo je čisto primeren in to ravno zaradi tega razloga, ker bi tisti, ki niso niti mignili za ureditev statusa, tako morali biti izbrisani.

  8. ateistek pravi:

    @BoJo:..sploh, če drugi nima interesa, da bi se je šel.

  9. ervinator pravi:

    Alter, morda bi bila ustavno sprejemljiva rešitev tudi ta, da se upravičenost prizna vsamo tistim, ki so si svoj status po izbrisu sploh pričeli urejati. Vendar jim je treba priznati neprekinjeno stalno bivanje tudi za čas od 26. februarja 1992 naprej, kot da izbrisa ni bilo.

    Nekatere pravice, ki so jih izgubili, našteva ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe:

    22. Državljani drugih republik zaradi nepriznanja stalnega prebivanja od dneva, ko se je zaradi osamosvojitve Republike Slovenije spremenil njihov pravni status v status tujca, niso mogli uveljaviti določenih pravic, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Pobudniki jih izrecno ne opredeljujejo, iz odločb Ustavnega sodišča pa izhaja, da je šlo predvsem za pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in za nemožnost zamenjave vozniškega dovoljenja. Glede zamenjave vozniških dovoljenj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 88) naložilo zakonodajalcu, naj odpravi ugotovljeno neustavnost Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP), ki je bila v tem, da ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v njej tudi dejansko prebivali. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št 67/02 – ZVCP-C) je dal navedenim osebam možnost zamenjave vozniškega (veljavnega ali neveljavnega) dovoljenja v določenem roku.

    23. Državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba (13. točka obrazložitve), ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, bodo z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja.

  10. ervinator pravi:

    Nelogično je, da je država določeni skupini tujcev odvzela stalno prebivanje, in sicer samo tistim, ki so bili pol leta v pravicah izenačeni s slovenskimi državljani. Pravice so izgubili na pravno nesprejemljiv način.

  11. Alter pravi:

    Nobene potrebe ni po priznavanju statusa za nazaj. Od tega ne bodo imeli popolnoma nič. Logično je, da so z izbrisom izgubili pravice, ki jih kot stalni prebivalci imajo, ampak to niso človekove pravice.

  12. janezrav pravi:

    Celo bistvo in srž problema je v tem , da so samo tisti ostali brez državljanstva kateri so v tistem času, še zmeraj verjeli v jugo,celo stvar so razumeli po balkansko in slovenije niso jemali resno kot državo.Imam mojega tasta kot živi primer in bi tudi on ostal izbrisan da ga nismo skoraj na silo pripravili do tega da si je takrat uredil papirje. Samo tisti ki ni verjel v novo državo Slovenijo si ni uredil dokumentov,časa je bilo pa takrat dovolj za vse.

  13. ervinator pravi:

    V včerajšnji Polemiki je vladni predstavnik Goran Klemenčič zatrdil, da ustavno sodišče ničesar ni reklo o odškodninah, Branko Grims mu je nasprotoval v drugo skrajnost, češ da je ustavno sodišče prepovedalo državnemu zboru, da bi z zakonom navzgor omejil odškodnine. Oba omenjena sta bila v zmoti oziroma sta zavajala. Ustavno sodišče je v točkah 32–34 obrazložitve odločbe U-II-1/04 presojalo prav vprašanje odškodnin. Ustavno sodišče je v točki 33 presodilo, da odškodnin ni mogoče prepovedati, jih je pa dovoljeno omejiti:

    Ustava v prvem odstavku 26. člena vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedena določba na ustavni ravni zagotavlja odškodninskopravno varstvo proti državi in njenim organom. Gre za ustavno pravico, ki jo je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave sicer mogoče omejiti, ne pa v celoti izključiti. Izključitev (razveljavitev) posameznih človekovih pravic Ustava dopušča samo v primeru vojnega ali izrednega stanja in še to le začasno (16. člen Ustave), pri čemer za nekatere pravice prepoveduje tudi to. V tretjem odstavku 15. člena Ustava o razveljaviti (izključitvi) človekovih pravic ne govori. Z zakonom jih zato (izven pogojev iz 16. člena Ustave) ni mogoče razveljaviti, pač pa jih je mogoče samo omejiti. Izključitev možnosti zahtevati odškodnino zaradi protipravnega ravnanja države je zato v nasprotju s 26. členom Ustave.

  14. BuddhaMonk pravi:

    @ervinator:
    “Na drugi strani pa je država stalno prebivališče avtomatično priznala tistim, ki so bili tujci že v Jugoslaviji in ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji.”

    Prosil bi za kakšen link, ki dokazuje to trditev. Sem se odločil sam raziskati, kaj je res in kaj ne v zvezi z izbrisanimi in bi mi link še kako prav prišel.

    Hvala

  15. BuddhaMonk pravi:

    Sem našel v Zakonu o tujcih.

    2.dostavek, 82.člen
    “Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije”

  16. ervinator pravi:

    Tako je: tretji odstavek 82. člena zakona o tujcih je priznaval dovoljenje za bivanje vsem tujcem, ki ga že imajo, vendar so bili iz zakona z 81. členom izvzeti državljani drugih republik bivše SFRJ.

    Vse to je v odločbi že ugotovilo in pojasnilo ustavno sodišče. Za zgodovino problema je treba vedeti, da so se opisane pravne praznine (oziroma, kot je napisal Lojze Ude: napačnega tolmačenja zakona takratne izvršne oblasti) poslanci (delegati) parlamenta (takratnih treh zborov skupščine) zavedali in nanjo opozarjali že pred sprejemom temeljne ustavne listine. Državljani drugih republik bivše SFRJ so zato utemeljeno pričakovali, da je njihov status urejen v skladu z mednarodnim pravom, sploh ker je to področje urejal tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 7/71 in Uradnem listu RS št. 35/92. Resda je pravna praznina nastala tudi zaradi nerealizirane predpostavke o recipročnosti, vendar bi moral zakonodajalec to takoj in pravično popraviti.

    ZGODOVINA PROBLEMATIKE IZBRISANIH

    Ureditev statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ po l. 1991
    in implementacija zakonodaje

    Republiški sekretariat RS za notranje zadeve je v letu 1991 kot pristojno resorno ministrstvo pripravil predlog Zakona o tujcih, ki ga je takratna Skupščina Republike Slovenije obravnavala 15.5.1991 in sprejela 6.6.1991.

    Osnutek zakona je v 83.čl vseboval ureditev, ki se je nanašala na državljane drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v R Sloveniji na dan 23.12.1990, besedilo predloga je bilo naslednje:
    »Določbe tega zakona do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo R Slovenije ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku 6 mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu R Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo R Slovenije po 40.ali 41.čl navedenega zakona.
    Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo R Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo R Slovenije oziroma od izdaje dokončne odločbe.
    Rešitev, vsebovana v tem osnutku se je smiselno nanašala na identično kategorijo oseb, kot je bila zajeta s 40.čl predloga zakona o državljanstvu RS.

    Iz magnetograma razprav delegatov vseh treh zborov Skupščine R Slovenije izhaja, da so delegati ob obravnavi predloga zakona predlagali amandmaje, s katerimi so predlagali prehodno ureditev za tiste državljane drugih republik, ki za državljanstvo po 40.čl Zakona o državljanstvu ne bodo zaprosili zanj. Izvršni svet Skupščine RS je amandmaje podprl pod pogojem, da bo vsebina konsistentna z konceptom, na katerem je temeljila ureditev v predlogu 40.čl Zakona o državljanstvu.
    Predlagani amandma ni bil izglasovan.
    V primeru, da bi bila sprejeta ureditev, ki bi bila skladna z ureditvijo 40. čl. Zakona o državljanstvu, do problemov, s katerimi se soočamo sedaj, ne bi prišlo, pri čemer pa razlogi sprejema odločitve zakonodajalca niso in ne morejo biti predmet te ocene.
    Je pa pomembno, da je zakonodajalec ob obravnavanju predloga ZOT sprejel kot kompromisno rešitev dodaten sklep,da bodo ureditev vprašanj, povezanih z pravicami in obveznostmi državljanov SFRJ, ki prebivajo v RS in ne bodo želeli prositi za državljanstvo RS reševali dvostranski sporazumi ob upoštevanju načela reciprocitete.
    Če bi do sklenitve takšnih sporazumov kasneje prišlo, bi bil to tudi možen ustrezen način reguliranja tega vprašanja.

    Zaradi celovitega vpogleda v proces sprejemanja ureditve tega vprašanja, je potrebno omeniti tudi pripravo Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije(UZITUL). Le-ta je bil sprejet po sprejemu tako Zakona o tujcih kot Zakona o državljanstvu in je v 13.čl. v celoti sledil glede izenačenosti z državljani RS konceptu tako 40. člen Zakona o državljanstvu kot 81.čl. Zakona o tujcih, pri čemer bi lahko za osebe, na katere se je nanašal 81.čl ZOT opredelil, da se za njih šteje, da imajo od 26.2.1992 dovoljenje za stalno prebivanje v RS.

    Zakon o tujcih in UZITUL sta pričela veljati 25.6.1991.

    Po 26.6.1991 je RSNZ z več navodili obvestilo vse občinske upravne organe za notranje zadeve v Republiki Sloveniji o izvajanju Zakona o tujcih, pri čemer je bilo poudarjeno, da morajo s 26.2.1992, ko bodo tisti, ki niso zaprosili za državljanstvo izgubili izenačenost z državljani RS, te osebe pričeti obravnavati kot tujce ter jih napotiti na ureditev statusa tujca. Hkrati je RSNZ dalo tudi navodilo, da listine, ki so bile izdane s strani pristojnih organov RS in katerih čas veljavnosti še ni potekel, glede na njihov spremenjen status ne veljajo več. V praksi je to pomenilo, da so listine označili kot neveljavne.

    7.7.1991 je bila sprejeta Brionska deklaracija s katero je bil določen trimesečni suspenz uveljavljanja Deklaracije o neodvisnosti za obdobje treh mesecev. Na podlagi Brionske deklaracije je veljal moratorij tudi za izvajanje Zakona o tujcih.

    2.10.1991 je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji obravnavala stališča in sklepe št. 000-01/00-3/36, 000-01/90-5/69 z dne 1.10.1991 ob izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije z dne 25.6.1991 predpisanega z »Brionsko deklaracijo« z dne 7.7.1991.
    Med drugim je bilo sprejeto stališče, da zaradi neizpolnjenih obveznosti iz Aneksa 1 in Aneksa 4 k skupni deklaraciji, sprejeti na Brionih, ni prišlo do dogovora o prihodnjih povezavah in sodelovanja med republikami SFRJ in miru na ozemlju nekdanje skupne države. Ker za izpolnitev teh zahtev ni odgovorna Republika Slovenija, ki je na svoji strani storila vse, za kar se je s podpisom skupne deklaracije in obeh aneksov zavezala, Skupščina Republike Slovenije ugotavlja, da z iztekom moratorija za Republiko Slovenijo vse te obveznosti dejansko prenehajo, nadalje pa je skupščina tudi ugotovila, da je potrebno izvajati sprejete zakone, med drugim tudi Zakon o tujcih.

    27.2.1992 je MNZ obvestilo vse občinske upravne organe za notranje zadeve o pričetku izvajanja 81.člena Zakona o tujcih.

    6.5.1992 je Vlada Republike Slovenije obravnavala informacijo o izvrševanju Zakona o tujcih v odnosu do državljanov bivših republik nekdanje SFRJ, zadevala pa je predlog sporazuma o ukinitvi vizuma za vse bivše republike SFRJ. Kot izhaja iz predloga, so vse republike sprejele predlog, z izjemo Ministrstva za zunanje zadeve Srbije, ki je odgovorilo negativno, zaradi nepriznavanja mednarodnopravne subjektivitete Republike Slovenije in Republike Hrvaške.
    V zvezi z obravnavano problematiko, je Vlada Republike Slovenije 13.5.1992 sprejela sklep o striktnem izvajanju določb Zakona o tujcih v tistem delu, ki se nanaša na prehodni oz. tranzitni vizum za državljane Srbije in Črne Gore.
    V zvezi s sprejetim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo Ministrstvo za zunanje zadeve, da lahko državljani Republike Srbije in Republike Črne Gore vstopajo v Republiko Slovenijo izključno na podlagi veljavne potne listine izdane s strani pristojnih organov ter organov,kar je pomenilo, da so morali organi mejne kontrole RS zavračati pri vstopu v državo državljane teh dveh republik, če niso imeli izdanih potnih listin s strani pristojnih organov teh dveh republik.

    4.6.1992 je Ministrstvo za notranje zadeve na Vlado Republike Slovenije naslovilo informacijo o odprtih vprašanjih o izvajanju zakona o tujcih; problem je bil v tem, da tisti državljani drugih republik, ki so bili stalni prebivalci ne izpolnjuje pogoja triletnega bivanja. Vlada Republike Slovenije je 16.9.1992 sprejela sklep, na podlagi katerega se pri obravnavanju vlog po 16. členu Zakona o tujcih (pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje) upošteva, da je izpolnjen pogoj za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije takšen, ko je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in tukaj dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih.
    Iz informacije Vladi izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve do 1.6.1992 prejelo 800 vlog za stalno prebivanje, ter da je samo MSNZ Ljubljana do 1.6.1992 izdal preko 5.000 dovoljenj za začasno prebivanje. Takratna ocena Ministrstva za notranje zadeve je bila, da gre za skupno 40.000 oseb, ki so po sili zakona ali zaradi negativne odločbe o državljanstvu postali tujci v smislu 81. člena Zakona o tujcih.

    Še pred odločitvijo Ustavnega sodišča leta 1999 glede 81. člena Zakona o tujcih je Ministrstvo za notranje zadeve pričelo pripravljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.
    Pripravilo je več variant zakona, pri čemer pa predlog ni bil pripravljen v smeri, da bi izdano dovoljenje za stalno prebivanje za tiste osebe, ki so bili stalni prebivalci Republike Slovenije na dan 23.12.1990, učinkovalo od 25.2.1992 dalje.
    Takšnega učinka ni naložila niti odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 04.02.1999, saj je dolžnost vpisa naslova Ustavno sodišče naložilo le v primerih odločanja o ustavni pritožbi.

  17. […] stranko (po številu članstva) je, da ne zmore večjega civilizacijskega koraka niti pri pravicah izbrisanih niti pri pravicah homoseksualcev. S takšnimi dejanji prehaja varovanje človekovih pravic bolj v […]

  18. ervinator pravi:

    Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo brošuro v pomoč izbrisanim pri urejanju svojega statusa v registru stalnega prebivalstva.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: