Neodvisni politični dnevnik

Icon

Neodvisno političen

Kadrovanjske tegobe vladajoče koalicije

Borut Pahor je že spomladi 2008 zagotavljal, da nima političnih botrov oziroma nikomur kot botru ni dolžen usluge. V spletu/medijih so se takrat pojavljale teorije, da nameravajo Pahorja po volitvah v lastni stranki odstopiti, tako da bi premiersko funkcijo prevzel Tone Rop.

Tudi moja napoved je šla takrat v tej smeri: Borut Pahor je lutka-barbika, ki ji bodo skrajni levičarji „vodenje” odvzeli takoj, ko je za ohranjanje javne podpore ne bodo več potrebovali. Ne marajo ga niti mladi niti stari socialdemokrati, ne marajo ga niti zaresovci niti eldeesovci, skrajneži v Liberalni akademiji ga odkrito sovražijo.

Pahorju danes lahko verjamemo, da nima političnih botrov (še najmanj je to njegov osebni svetovalec Igor Lukšič). Vendar se en mesec po izvolitvi nove vlade že razkriva by-pass (obhodno) botrstvo proti Pahorjevi volji. To by-pass botrstvo se imenuje Cviklova lista oziroma Cviklova lista za odstrel. Anže Logar glede svoje zamenjave prepričan, da je Cviklu služila za „vzgojno žrtev”, da bi se preostali direktorji vladnih služb zavedli, kdo v hiši nosi hlače. Delovanje liste bivših ldsovcev poteka takole: „Gregor Golobič z vetom izsiljuje svoje kadrovske rešitve, Tone Rop obeduje z ljudmi, ki se pozneje pojavljajo kot možni kandidati, Milan Cvikl pa svojo agendo nastavlja mimo Pahorja.”

Na eni strani s(m)o poslušali Pahorjeva zagotovila, da mora biti vsaka zamenjava strokovno utemeljena in brez političnih razlogov, na drugi strani trojec Cvikl, Rop in Golobič kadruje vsak s svojim usb-ključkom. Anže Logar napoveduje, da pravi kadrovski cunami šele pride. Zahtevo po pisni obrazložitvi zamenjav je Pahor že umaknil, češ da noče navajati negativnih lastnosti odstavljenih oseb. Poleg tega je vlada že na prvi seji sprejela sklep, da se po ministrstvih pripravi seznam vseh novih zaposlitev med decembrom 2004 in novembrom 2008. A z višanjem SDS-ovega števca kadrovskih menjav se poglabljajo kadrovska trenja vladajoče koalicije.

Če se kadrovanje dogaja v nasprotju s Pahorjevimi javnimi zavezami in celo v škodo koalicijskih kupčij, se znižuje premierjeva verodostojnost, ogroženo je tudi izvajanje koalicijskega sporazuma (vladni program je sicer še v nastajanju). Vprašanje je, kdaj – če sploh – si lahko vladna koalicija privošči Pahorjev odstop.

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote

Hrvaška ne prejudicira meje

Hrvaška je seveda pripravljena podpisati izjavo, ali sto izjav, da njeni zemljevidi ne prejudicirajo slovensko-hrvaške meje. Saj takšna izjava v resnici nič ne pove.

Če bo namreč o meji odločala arbitražna komisija, nobeno dejanje vpletenih strani še ne določa meje vnaprej. Pri vsaki aktivnosti gre le za krepitev pogajalskih izhodišč strank v postopku. Če bi sploh lahko kdo prejudiciral mejo, je to le arbitražna komisija, ne pa stranki v postopku.

Pogajanja z EU so pokazala, da hrvaška taktika boja za (tuje) ozemlje temelji na samosvojem in nekorektnem tolmačenju sklenjenih dogovorov in zavez. Sedaj so hrvaški politiki razkrili, da za glavno referenco pri razmejitvi spornih območij ne sprejemajo stanja na dan 25. junija 1991, ampak jim pomeni le začetno oziroma ničto točko. Hrvaško izigravanje dogovorov, ki je v obmejnih konfliktih še toliko bolj občutljivo, sproža alarme, ki jih Evropa ne sme preslišati.

Tudi če odmislimo tistih nekaj kvadratnih kilometrov spornega območja v obmejnem pasu, pomeni sedanja Hrvaška potencialno ogromen problem za bodočnost Evropske unije. Morda še hujši kot Romunija in Bolgarija. Hrvaška še dolgo ne bo zrela za Evropsko unijo, zato ni potrebe pri hitenju s pogajanji.

Sodeč po enotnosti slovenske politike o nacionalnem interesu glede meje s Hrvaško, obstaja dobro upanje, da se Evropska unija obrani hrvaške grožnje.

Filed under: Mediji, Pravila in vrednote

Obama in Pahor sta radikalna centrista

Borut Pahor se močno zgleduje po Baracku Obami, ki za zdaj še kar prepričljivo stopa po poti radikalnega centrizma:

Today, Barack Obama will unveil his national security team – featuring Secretary of State Hillary Clinton, Secretary of Defense Bob Gates, and National Security Advisor Jim Jones.

This is something of a centrist dream team, the latest sign of a confident, pragmatic president-elect who is fulfilling promises to appoint a ‘Team of Rivals” while defying opposition campaign attempts to paint him as naïvely liberal.

Widely respected as a former NATO commander under President Bush, General Jones was also a supporter of John McCain. By bringing him into the West Wing to be the most senior advisor on national security issues to the president, Obama is showing that this is not a Potemkin Village attempt at creating the appearance of bipartisan cooperation.

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote

Kaj Janezu Stanovniku naredi pozna ura

Prvih 45 minut oddaje Hri-bar je gost deloval še relativno normalno. Potem je prišel na vrsto pogovor z Milko in Greto, sledil je reklamni blok. Po reklamah pa se je nekaj nekaj utrgalo …

Sašo Hribar: „Me pa zanima, kako pa vi današnjo situacijo ocenjujete, recimo najbolj aktualni dogodek Pahor-Rupel?”

Janez Stanovnik: „No, poslušte! Vse sk’p je zajebala tale vaša televizija. Če bi lepo Pahorja tlele k vam dal’, na vaš program, ne pa tam na Dnevnik pa na Odmeve, k’ tle spada, ne pa na Dnevnik pa na Odmeve! Poslušte, tak problem se je naredu od tega, vse sk’p je pa en n’č. Cesarji, pa kralji, pa vitezi in tko naprej so zmeri svoje dvorne norce ‘mel. In zakaj ga b’ pa Pahor ne ‘mou?! Ja, pa sej je Janša tud ‘mou tistga Rousa, od Demosa! Pa mu je kanclijo t’m prpelu. Zakaj pa, zdej ‘ma pa Rupel tisto kanclijo, no!”

Filed under: Mediji, Mnenjski voditelji

Dimitrij Rupel kot simbol zla

Doktorica Spomenka Hribar (prejemnica nagrade SEMO za zasluge na področju človekovih pravic) o Dimitriju Ruplu kot simbolu:

To je popolnoma neprimerno v odnosu do volivcev; tudi v odnosu do vlade, ker jih je postavil pred fait accompli; v odnosu do koalicije, mislim, da je to zelo, zelo nepremišljeno. Še posebej zato, ker se na doktor Rupla ne veže samo njegovo dejanje in njegovo ravnanje – enako tudi za Šinkovca, ampak tudi sam simbol. Rupel je simbol tega, kako je prejšnja koalicija vladala. In tega ljudje ne želijo!

Prvo medijsko transformiranje osebnosti Dimitrija Rupla v simbol sem našel v Mladini. Uvodničar Grega Repovž, ki še vedno premore le srednješolsko formalno izobrazbo in ki še vedno predseduje društvu slovenskih novinarjev, je pred dvema mesecema zapisal: „Rupel je pač simbol politike, s katero domnevno Pahor ne želi sodelovati in je ne sprejema.”

Ko je Borut Pahor zaposlil Dimitrija Rupla kot uradnika v svojem kabinetu, je Rupel pri najbolj gorečnih kritikih postajal čedalje manj človek, čedalje bolj pa simbol. V blogih to histerijo najopazneje izražajo Zaresu in LDS naklonjeni pisci. No, pa saj glede Zaresa sem že ugotovil, da je to stranka partijske religioznosti in da vsebino podreja simbolom.

Skupina v Knjigi obrazov se je osrednji medijski histeriji le pridružila. Menim, da te skupine v akciji izrekanja proti Ruplu ne gre preveč resno jemati, saj to večinoma niso politično razgledani člani. Menim, da gre tudi sicer v Obrazni knjigi predvsem za iskanje naklonjenosti, politični revolt je v tem primeru le ena od priložnosti za spletno družbeno mreženje. Gre za logiko, ki jo Aleš Golli nazorno opiše kot razmišljanje: „Moram biti zraven. Hočem biti v trendu. Hočem biti priljubljen. Nočem biti out.”

Read the rest of this entry »

Filed under: Blogi, Mnenjski voditelji, Politične organizacije, Pravila in vrednote