Neodvisni politični dnevnik

Ikona

Neodvisno političen

Zares je stranka partijske religioznosti

Stranka Zares je stranka, ki danes v Sloveniji izstopa s simboliko svojega političnega udejstvovanja.

S filozofijo simbolov v Zaresu za moj okus hudo pretiravajo. Pretiravanje s simboli v politiki me odbija, saj je simboliziranje značilno za totalitarne režime. Tito in Stalin sta nabijala s srpom in rdečo barvo, podobno Hitler s svastiko, nacističnimi barvami, umetnostjo, arhitekturo in športom. Neokusno je tudi ameriško poudarjanje domoljubnosti in lastne večvrednosti. Pretirano priseganje na simbole vsebuje elemente politične religioznosti.

Stranka Zares se s poudarjanjem ideološke simbolizacije predstavlja kot stranka z višjim poslanstvom. S poveličevanjem svojih simbolov je Zares zaznamovala svoje začetke, svojo predvolilno demagogijo in tudi volilni boj (plakati in na primer video na Tromostovju kot simbol trojnosti). Na simbolih temelji tudi Zaresovo povolilno udejstvovanje (število 99 pripomb h koalicijskih po Gregorju Golobiču simbolizira, da pogajanja tudi po izvolitvi nove vlade še niso končana). Skupaj z „novo religioznostjo” gre tudi novorek (nova politika, samoomejevanje, itn.) in opisovanje vodje stranke kot veličastnega carja.

Ko govorimo o stranki Zares, je vsebina kar najgloblje prepletena s simboli. Posledica zaresovske (partijske) religioznosti je, da se zamegljuje vsebina oziroma se jo podreja formi. Eden Zaresovih najpomembnejših in vsekakor najvidnejših in v njihovih lastnih medijskih sporočilih izpostavljenih simbolov je oranžna barva. Tolikšno poveličevanje oranžne barve je iritirajoče, kajti to je tudi barva Haiderjeve BZÖ. Na avstrijskem Koroškem bodo oranžnemu Haiderju posvetili kar mestni park.

Poudarjanje pomena simbolov gre pri Zaresu daleč preko namena prepoznavnosti, dejansko gre za ideologizacijo simbolike. Vsako posamezno simbolizacijo zase bi še lahko interpretirali kot le marketinško domislico. Sistematično podrejanje vsebin simbolom pa priča o tem, da gre pri Zaresu za stranko partijske religioznosti.

Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote

5 komentarjev

  1. cefizelj pravi:

    ##Skupaj z „novo religioznostjo” gre tudi novorek (nova politika, samoomejevanje, itn.) in opisovanje vodje stranke kot veličastnega carja.##
    Hm, zaresovski carizem in Golobič kot slovenski Stalin (po Žižku; po mojem bi bil prej slovenski Goebbels) kaže na to, da ne bo nobenega samoomejevanja. Razen za reklamne potrebe, seveda.

  2. ervinator pravi:

    Milan Kučan v Studiu City o nujnosti menjave oblasti zaradi simbolike:

    Gre pa seveda tudi za neko simboliko, simbolnost in vrednotno simbolnost tega sporočila. Ker če pogledate, kaj je predstavljala politična usmeritev, ki so ji pripadali ti ljudje, vključno seveda z ministrom Ruplom, potem seveda bi bilo potrebno vsaj na simbolni ravni narediti prelom.

  3. ervinator pravi:

    Janez Šušteršič v Financah o zaresovskem samoomejevanju:

    Začnimo z drugo primerjavo, ker nam je morda že nekoliko ušla iz kolektivnega spomina. Pred dobrima dvema desetletjema je v Beogradu potekala znamenita 13. seja centralnega komiteja, na kateri so razpravljali o različnih ideoloških odklonih. Razpravljavci so se hitro razdelili na trdorokce, ki bi nasprotnike socialistične ureditve po hitrem postopku poslali v zapor, in na mehkorokce, ki bi se jih lotili z mehkejšimi metodami. Med zadnje se je s slikovito izjavo, naj se partija proti knjigam, ki ji niso všeč, bori z drugimi knjigami, in ne z represijo, zapisal tudi veliki demokrat in humanist Mitja Ribičič.

    Ta izjava je verjetno eden najstarejših primerov tistega, čemur se v sodobni zaresovščini reče “samoomejevanje oblasti”. Oblast se odloči, da ne bo uporabila vseh sredstev, ki jih ima na voljo, ampak samo tista, ki se ji zdijo dostojna in primerna. Pri tem niti ne pomisli, da bi se omejila s spremembo institucij – na primer z uvedbo demokracije in nadzora -, ampak raje zaupa sama sebi, da bo znala samo sebe dovolj dobro nadzirati.

    Beograjski sociolog Svetozar Stojanović je takrat duhovito opisal, kako je takšno samoomejevanje videti v praksi. Partijski veljaki se dogovorijo, da bodo od zdaj naprej bolj človeški do svojih kritikov, in se tako tudi nekaj časa vedejo – dokler potem kateremu izmed njih vendarle ne poči film in kakšnemu pisunu zagrozi s kazenskim pregonom ali ga za vsak primer strpa v keho. Ko ga kolegi opozorijo, da tako se pa nismo zmenili, jo pisun vendarle odnese s precej blago kaznijo.

  4. […] dajejo prednost simbolom pred vsebino […]

  5. […] ampak zaradi notranje redukcije demokracije – kar se sicer v zaresovskem novoreku imenuje samoomejevanje. Posted in Slovenske zdrahe. Leave a Comment […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: