O tem je treba spregovoriti:   

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Stroge kazni za prometne prekrške
Miha Mazzini je v zadnji sobotni prilogi Dela razvil teorijo, da so prometne nesreče v Sloveniji posledica predobrih avtomobilov ter nevrotizma in samomorilnosti. Zato ne verjame v hitro izboljšanje prometne varnosti. Nasprotniki visokih kazni trdijo, da povišanje kazni ne bo učinkovito oziroma da bi zadostovalo le povečati nadzor. Vendar se motijo: ravno pred povišanjem kazni je prometna policija nekaj tednov izvajala terensko akcijo povečanega nadzora, a se kljub temu v času akcije letno povprečje smrtnih žrtev ni znižalo. Nasprotniki se tipično motijo, ko za primer dajejo Nemčijo, češ da v Nemčiji ni potrebe po ostrem nadzoru. Prav tako ni res, da na nemških avtocestah nikjer ni hitrostnih omejitev ali da so redke. Tudi na nemških avtocestah so postavljeni stacionarni radarji, še več pa je policijskih patrulj v na videz navadnih avtomobilih (na primer močen bmw, opremljen s kamero, vendar brez policijskih oznak), s katerimi lovijo divjake. Upam, da bo takšnih patrulj tudi v Sloveniji kmalu več, saj je to najboljši način za lovljenje kršiteljev.

Predvolilne zaveze strank
V pismih bralcev sobotne priloge Dela poteka zanimiva debata o anketnem napovedovanju. Nikola Damjanić se trudi s telovadbo na vzorčni statistični napaki dokazati, da je agencija Ninamedia najboljša, saj je leta 2004 napovedala, da stranka SMS ne bo prišla v parlament, medtem ko je Delova anketa stranko SMS precenila. Peter Jančič na drugi strani poudarja, da je bila Delova terenska anketa takrat edina, ki je stranki SDS napovedala prvo mesto, torej več kot stranki LDS. To je bistveno, kajti do sedaj je še po vsakih volitvah vladno koalicijo vodil relativni zmagovalec - stranka, ki je na volitvah prejela največ glasov. Zato je zdaj v političnem zakulisju zatrobil alarm, pojavili so se pritiski na trojček Z(ares)-L(DS)-SD. Pritiski so bili učinkoviti: te tri stranke so se vnaprej zavezale, da s stranko SDS ne bodo sodelovale. Seveda pa se do volitev to lahko še spremeni. Kot vemo: v sili hudič tudi muhe žre.

Lipa zbira položnice
Novi stranki Lipi je v parlamentu uspelo stisko socialno ogroženih izkoristiti za strankarsko medijsko promocijo. Barbara Žgajner Tavš je Janezu Janši pod nos pomolila položnice, ki jih najrevnejši ne morejo plačevati. Predsednik vlade bi se lahko na to populistično past odzval s pojasnilom, kaj na tem področju vlada že počne: sedaj se pokojnine usklajujejo z rastjo plač (pod prejšnjo vlado so sistematično zaostajale), vlada je povišala socialno pomoč najbolj ogroženim in davčne olajšave, stopnja revščine se je znižala in je med najnižjimi v Evropi, neto plače so se realno povišale, itn. Ne dvomim, da bi tak odgovor medijsko izzvenel kot zatiskanje oči pred realnostjo. V Lipi so zatem pri svojih simpatizerjih zbirali položnice, ki naj jih plača Janez Janša. Vendar volivci lipovske igre ne sprejemajo z navdušenjem, saj v njej večinoma vidijo politikantsko zlorabo, ne pa resne želje po reševanju problemov.

Trgovina se razvija
Pozitivno me je presenetila nova notranja ureditev Mercatorjevega centra v Šiški. Prostor ni več bleščeče belo osvetljen, regale so znižali, izbiro prodajnih artiklov so popestrili, postrežba je prijazna, posebno vzorni so oddelki s sadjem, zelenjavo in delikateso. Uvedli so celo samopostrežne blagajne. Dobil sem občutek, da je Mercator opustil agresijo z izdelki lastne blagovne znamke, zdaj več uvaža izdelke uveljavljenih blagovnih znamk. Na primer, skupaj sta razstavljena ratluk iz Albanije in lokum iz Srbije … Žal pa Mercator še naprej ostaja najdražji sosed. Za primerjavo: v Tušu stane pašteta gavrilović 0,94 evra (ne v akciji), medtem ko je v Mercatorjevem centru po 1,11 evra, v lokalnem mercatorju pa celo 1,24 evra. Sklepam, da projekt spletne primerjave cen ni dovolj učinkovit, čeprav se živila vendarle ne dražijo več toliko kot lani.

P.s.: V centru Ljubljane še vedno ob sobotah opoldne tovarniške sirene sporočajo delovnemu ljudstvu, da je konec šihta?

Praznik dela za prvi maj je po definiciji levičarska pridobitev. Sam vidim ta praznik kot veselje ob tem, kako si „služim svoj vsakdanji kruh” (ok, bistvo je seveda, da na ta dan ni treba delati). Predstavljam si, da tega praznika ne morejo polno doživeti vsi tisti, ki jim je služba le v breme in ki jim delo ne nudi veselja.

V Sloveniji si praznik dela tradicionalno prilaščajo Semoličevi sindikati oziroma jim monopol priznava prebivalstvo: kdor se 30. aprila zvečer odpravi na ljubljanski Rožnik in ne podpira naših „levičarskih strank”, velja malodane za politično neuravnovešenega. Po drugi strani se zdi, da kresovanje na Rožniku nikakor ni namenjeno tistim s plitkimi žepi.

Vojko z Razgledov se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je predsednik Zaresa pozval menedžerje h kodeksu, naj se družbeno odgovorno odpovejo previsokim nagradam, kadar se podjetje znajde pred stečajem.

Poziv slabim menedžerjem, naj se pri osebnih prejemkih prostovoljno samoomejijo, je seveda nerealen. Bistveno konkretnejši in učinkovitejši ukrep za sedanje in bodoče upokojence (upokojenci so najbolj socialno ogroženi) bi bilo ukiniti borčevske dodatke k pokojninam. Borčevski dodatki k rednim pokojninam predstavljajo skoraj 4 % (z besedo: štiri odstotke) vseh izplačil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, število upravičencev (od 48 000 do 50 000) pa se kljub mortaliteti včasih celo poviša (opomba: podatki so izpred desetih let). Gre za izjemno trd oreh, saj ga sedanja vlada kljub obljubam največje koalicijske stranke ni uspela streti. Očitno plačujemo ceno za to, da v vladi sodeluje tudi edina prava socialdemokratska stranka pri nas.

Tudi na Hrvaškem poznajo privilegirane pokojnine. Uvedel jih je Franjo Tudjman. Nasprotno od slovenskih sindikatov pa so hrvaški stopili skupaj za ukinitev družbeno škodljivih privilegijev.

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.