Izbrisani in njihova pravica

Izbrisani so kislo jabolko, v katerega bi morala vladna koalicija ugrizniti zaradi zdravja slovenske demorkacije in zaradi lastne higiene. Večinska volja prebivalstva resda goji močan odpor do poprave krivic izbrisanim, saj o tem problemu ni ustrezno informirana. Kljub temu bi se parlament moral sprijazniti, da se volji ustavnega sodišča ne bo dalo izogniti. Pa ne toliko zaradi same odločbe ustavnega sodišča, ampak zato, ker se je izbrisanim dejansko zgodila krivica.

Stranka iz opozicije noče v vlado, ker nima mandata volivcev

Iz vrste izjav v afektu po šoku zaradi Janševe napovedi o spremembah vlade izstopa izjava Boruta Pahorja: ker SD nima mandata volivcev, noče prevzeti vlade.

Borut Pahor oziroma piarovci Socialnih demokratov torej ne razumejo. Ne razumejo, da so leta 2004 dobili mandat za svobodno odločanje v parlamentu. Ne razumejo, da jim to zagotavlja tudi ustava. Ne razumejo niti prvih treh členov slovenske ustave. Ne razumejo parlamentarne demokracije.

Na predsedniških volitvah nismo volili vlade

Tuji mediji so včeraj v glavnem povzemali interpretacije iz slovenskih, češ da smo Slovenci v nedeljo izrekali nezaupnico vladi. Nemškemu kolegu sem pojasnil, zakaj to ni res, in sploh ni imel problema razumeti. 

Ali je Peterle izgubil zaradi vlade?

Vprašanju pritrjuje oziroma ga zagovarjajo Türkov volilni štab in drugi akterji. V to smer razmišlja tudi Vojko v Razgledih. Po mojem mnenju je Peterle izgubil, ker je bil mlačen, ljudje so ga dojeli kot neiskrenega ali že skoraj tujca. Na očitke v medijih, ki so ga povezovali s Cerkvijo, ni prepričljivo reagiral. Prav tako mu ni koristilo, da je Türkov štab kampanjo medijem serviral kot propagando za vlado v senci. V boju za predsednika kljub temu ni bil kritičen odnos javnosti do sedanje vlade, ampak Peterletov odnos do vlade - ki je tako kot glede ostalega ostal nejasen. “Jaz bi si prizadeval za sodelovanje,” daje vtis šibke pozicije. Türk se je, čeprav za moj okus neprimerno (da se udeleži uličnih demonstracij) kazal v močnejši vlogi. Po bolehnem Drnovšku si Slovenci za predsednika želimo močno osebnost.

Peterle & Türk

Za nami je odločilno soočenje v drugem krogu boja za novega predsednika države. Lojze Peterle je bil malenkost boljši (beri: malenkost manj dolgočasen) od Danila Türka. A to je veliko premalo, da bi ogrozil Türkov naskok. Danilo Türk je odgovarjal tekoče in kratko, tudi ob napadih se ni nehal smehljati. O sebi je rad govoril v tretji osebi. Lojze Peterle je konkretne odgovore začinil z razlago ozadij, namesto “bom” je neposrečeno govoril “bi”. Peterletova barva glasu in ritem sta prijetnejša od Türkovih (ki že kar preveč spominja na Pahorja), a Türk se je jasneje izražal. Peterle je svoje stališče jasno povedal na začetku vsakega odgovora, proti koncu pa je odgovor zvodenel, ker stališča ni dovolj poudaril oziroma ga ponovil. Oba sta zastopala dokaj nacionalistična stališča. Preveč sta gledala novinarje in premalo gledalce. Govorica telesa je bila na ekranih zreducirana, saj ju je kamera prikazovala kot dva doprsna kipa.

Metek za Lukšiča

Igor Lukšič, profesor politologije v prvem letniku študijev na FDV, je brucem pred volitvami dajal nalogo, naj na volilno nedeljo obiščejo cerkve, opazujejo prisotne in si beležijo vse, kar je po njihovi interpretaciji politično. Letos je to početje prišlo v javnost. Lukšič je v intervjuju za Vest nalogo predstavil kot nedolžen izobraževalni projekt, ki je zaradi preproste metodologije in razgibanosti posebej primeren prav za bruce. Vendar za nekatere ni bil prepričljiv, zato se je pojavila še ena od letošnjih peticij, tokrat v obliki poziva Lukšiču, naj odstopi kot profesor in strankarski funkcionar. Odgovor na njo je peticija študentov FDV v podporo profesorju Lukšiču.

Lukšičevo početje je nekoliko sporno, a primerjave med Lukšičevo nalogo in ovaduško prakso iz svinčenih Kardeljevih/Roterjevih let časov so pretirane. Lukšič je v intervjuju pojasnil, da njega in njegovih asistentov ne zanima, kaj študentje v svoja (ovaduška) poročila na koncu napišejo.

Rektorica Andreja Kocijančič verjame zagotovilom, da bodo zbrani podatki uporabljeni zgolj v okviru seminarskih nalog. Jaz pa tega ne verjamem, kajti oblika naloge, kot je zapisana na navodilih, me prepričuje o nečem drugem.

Prolog

V svojem političnem dnevniku opisujem politično situacijo v Sloveniji skozi prizmo radikalnega centrizma. To je politični protest: proti demagogiji, proti populizmu, proti nacionalizmu, proti skrajnemu levičarstvu/desničarstvu, proti neumnostim, proti duhovni revščini.

Politično se pozicioniram v radikalno sredino. Ker so pojmi center, tretja pot in podobni preveč politično raztegljivi, me utegne kdo popredalčkati v skladu s svojo bolj ali manj absurdno interpretacijo. V izogib neplodnemu ukvarjanju s tovrstnimi izpadi z drugih svetov naj povem, da moj radikalni centrizem kot politični nazor v ospredje postavlja temeljne človekove pravice, pravno državo, modrost množic*, vključenost v politični proces, etiko in družbeno odgovornost.

* Op.: Množica je modra, kadar so izpolnjeni štirje pogoji. Kritiki pa tega ne upoštevajo.