Čuj, ti, v Ljubljani si!

Preveril sem, ali je situacija v Sloveniji res tako kritična, kot je o njej pisal Andrej Košak. Če bi mu verjel, bi v Ljubljani srečeval same depresivce, nesproščene prenapeteže, nagnjene k nasilniškemu obračunavanju. Preizkus resničnosti je pokazal precej drugačno sliko. Jasno, saj je slika odvisna tudi od opazovalca. V svoji mini raziskavi sem se osredotočil na naslednje teme: protikadilski zakon, inflacija, brezposelnost, cestni promet in mediji.

Bučarjevo Rojstvo države

France Bučar je ob predstavitvi svoje nove knjige povedal, da brez ustanovitve Osvobodilne fronte ne bi bilo osamosvojitve Slovenije. Utemeljitve te teze nismo slišali. To ni bila edina Bučarjeva buča. V nadaljevanju je še povedal, da so se komunisti od vseh najbolj dosledno borili za svobodo. Trditev je podkrepil z razlago o zgrešenosti domobranskega protikomunističnega boja. Niti omenil pa ni Jugoslovanske vojske v domovini (po domače plava garda ali četniki). Ta se v Sloveniji ni kompromitirala, nobenega zločina ni zagrešila, še celo sodelovanja s komunisti ni zavračala.

V resnici so komunisti naredili vse, da se nihče drug razen njih ne bi boril proti okupatorju. Še pred prvimi (vosovskimi) akcijami, septembra 1941, so javno objavili razglas, da bodo likvidirali vsakogar, ki se bo proti okupatorju boril izven OF.

Zakaj se ukvarjamo s preteklostjo

Denis Sarkić je v tipični* politični debati o partizanih in domobrancih na Vesti vprašal, zakaj se ukvarjamo s črno zgodovino, in ne raje ponosno uživamo v prihodnosti. Moj odgovor:

Ob omembi ponosa sem dobil asociacijo na “ponosan srpski narod”. V čem je srbski ponos? Da slavijo svoje poraze kot zmage. To je narodni mit. Vsak narod ima svoje mite, ki niso vsi slabi. A navedeni srbski mit je narodno škodljiv, zaradi njega ima Srbija še vedno narodne probleme, pa tudi za (bližnjo) prihodnost ji ne kaže najbolje. Država z veliko škodljivih mitov so tudi ZDA. Mit o uspehu sposobnega posameznika ima za posledico brezsrčni kapitalizem, mit o ogroženosti s strani marsovcev spodbuja nenormalna sredstva za vojaško industrijo, mit o superiornosti njihove demokracije izvaža v preostali svet imperialistične vojne. Tudi slovenski narod spremlja nekaj škodljivih mitov. Miti o Titovih junakih in nujnosti krvave revolucije nas odvračajo od sodobnega raziskovanja zgodovine in, kar je še posebej zaskrbljujoče, uničuje odgovornost za pravno državo. Mit o neizbežni domobranski kolaboraciji redi hlapčevsko miselnost. Mit o pozabljanju preteklosti koristi tistim, ki so v totalitarizmu s propagando mite ustvarjali in ki še vedno zavzemajo privilegirane položaje. Napreden narod svoje škodljive mite zavrže.

*Op.: Tipična spletna debata hitro zaide s svoje téme, nakar prevladajo argumenti ad hominem. Gre za splošen pojav, znan tudi kot Godwinova zakonitost.

Prolog

V svojem političnem dnevniku opisujem politično situacijo v Sloveniji skozi prizmo radikalnega centrizma. To je politični protest: proti demagogiji, proti populizmu, proti nacionalizmu, proti skrajnemu levičarstvu/desničarstvu, proti neumnostim, proti duhovni revščini.

Politično se pozicioniram v radikalno sredino. Ker so pojmi center, tretja pot in podobni preveč politično raztegljivi, me utegne kdo popredalčkati v skladu s svojo bolj ali manj absurdno interpretacijo. V izogib neplodnemu ukvarjanju s tovrstnimi izpadi z drugih svetov naj povem, da moj radikalni centrizem kot politični nazor v ospredje postavlja temeljne človekove pravice, pravno državo, modrost množic*, vključenost v politični proces, etiko in družbeno odgovornost.

* Op.: Množica je modra, kadar so izpolnjeni štirje pogoji. Kritiki pa tega ne upoštevajo.