Kazni, grožnje, položnice, računi, alarmi

O tem je treba spregovoriti:   

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Prvi maj – praznik našega dela

Praznik dela za prvi maj je po definiciji levičarska pridobitev. Sam vidim ta praznik kot veselje ob tem, kako si „služim svoj vsakdanji kruh” (ok, bistvo je seveda, da na ta dan ni treba delati). Predstavljam si, da tega praznika ne morejo polno doživeti vsi tisti, ki jim je služba le v breme in ki jim delo ne nudi veselja.

V Sloveniji si praznik dela tradicionalno prilaščajo Semoličevi sindikati oziroma jim monopol priznava prebivalstvo: kdor se 30. aprila zvečer odpravi na ljubljanski Rožnik in ne podpira naših „levičarskih strank”, velja malodane za politično neuravnovešenega. Po drugi strani se zdi, da kresovanje na Rožniku nikakor ni namenjeno tistim s plitkimi žepi.

Vojko z Razgledov se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je predsednik Zaresa pozval menedžerje h kodeksu, naj se družbeno odgovorno odpovejo previsokim nagradam, kadar se podjetje znajde pred stečajem.

Poziv slabim menedžerjem, naj se pri osebnih prejemkih prostovoljno samoomejijo, je seveda nerealen. Bistveno konkretnejši in učinkovitejši ukrep za sedanje in bodoče upokojence (upokojenci so najbolj socialno ogroženi) bi bilo ukiniti borčevske dodatke k pokojninam. Borčevski dodatki k rednim pokojninam predstavljajo skoraj 4 % (z besedo: štiri odstotke) vseh izplačil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, število upravičencev (od 48 000 do 50 000) pa se kljub mortaliteti včasih celo poviša (opomba: podatki so izpred desetih let). Gre za izjemno trd oreh, saj ga sedanja vlada kljub obljubam največje koalicijske stranke ni uspela streti. Očitno plačujemo ceno za to, da v vladi sodeluje tudi edina prava socialdemokratska stranka pri nas.

Tudi na Hrvaškem poznajo privilegirane pokojnine. Uvedel jih je Franjo Tudjman. Nasprotno od slovenskih sindikatov pa so hrvaški stopili skupaj za ukinitev družbeno škodljivih privilegijev.

Miro Simčič: Tito brez maske

Avtor knjige Tito brez maske Miro Simčič obljublja zgodbo o Titu brez olepševanja in zakrivanja. Knjiga sicer ni tipičen življenjepis, ampak je bolj podobna novinarskemu opisu polpretekle zgodovine. Miro Simčič je v letih 1981-1987 kot novinar spremljal seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.

Nagodetov proces

Naslednje povzemam po članku iz Ampaka. Proces proti Črtomirju Nagodetu in 14 soobtožencem je bil poleti leta 1947 že tretji veliki proces v Ljubljani. Na začetku julija 1947 so sodili Friedrichu Rainerju in skupini funkcionarjev okupacijske oblasti, sredi julija še bivšim skupini kraljevih oficirjev, ki so jo imenovali Sernečeva banda. Vsem trem procesom je skupna spremljajoča propagandna aktivnost, z zvočniki po javnih krajih. V časopisih so bili julija 1947 vodilna politična tema.

Procesu proti Nagodetovi skupini so poročevalci pripisovali specifično težo, ker so bili obtoženci izobraženi in osveščeni aktivni ljudje, izpričani protifašisti in protinacisti, med njimi Angela Vode znana ortokomunistka (zapis v Vikipediji napačno navaja, da so bili vsi nekomunistični politiki), sprva vključeni tudi v Osvobodilno fronto. Njihova krivda je bila, da so bili kritični do komunistične zlorabe narodnoosvobodilnega boja.

Tudi partizansko nasilje nad civilisti je zločin

Prav danes, na dan človekovih pravic, se je iztekel rok, ki ga je ustavno sodišče določilo parlamentu, da popravi zakon, ki krši človekove pravice žrtvam vojnega nasilja in je v nasprotju s tretjim členom slovenske ustave. Žal se zaradi nespoštovanja rokov, ki jih določa ustavno sodišče, odgovorni ne vznemirjajo več.

Ustavno sodišče je v odločbi 9. novembra 2006 (U-I-266-04) obrazložilo neskladje Zakona o žrtvah vojnega nasilja, 19. točka:

V okviru pooblastila, ki mu ga daje tretji odstavek 50. člena Ustave, je zakonodajalec torej sprejel ureditev, s katero je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omejil na različne kategorije civilnih oseb. Vendar je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omogočil samo tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, iz kroga upravičencev pa v celoti izključil civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu. Za opredelitev pojma civilne žrtve pa je odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katerekoli od vojskujočih se strani.

Krvoželjni medijski stampedo

Premier Janez Janša je z bojem proti tajkunom napovedal odpravo tržnih anomalij, ki jih na slabo informiranem slovenskem tržišču zakrivljajo oligopoli z orkestriranim delovanjem.

Kako naj se država umakne iz solastništva v gospodarstvu in hkrati ne omogoči tajkunom neposrednega okoriščenja na račun malih delničarjev (kar je Bruno Korelič spričo vladne napovedi označil za paradoks)? Recept poznamo in ga v praksi že preizkušamo: država naj ponudi svoje lastniške deleže širši množici malih delničarjev na podoben način kot v primeru Nove Kreditne banke Maribor.

Za koga sprava?

Čeprav z Blogorolo ne sodelujem, se mi zdi osnovna ideja tiskanega časopisa dnevnikov dobra, vključno z vabilom blogorolovcem, naj kaj napišejo o temi tedna - spominja na idejo tematskih fotografij v okviru skupnosti vsak dan ena fotografija.

Tema tega tedna je sprava. O tej temi bi lahko veliko napisal, še najraje pa odgovor, zakaj to ne zadeva samo tistih, ki so bili v drugi bratomorni udeleženi. Vendar na to temo že obstaja tako dober zapis, da mu nimam česa dodati.

Izbrisani in njihova pravica

Izbrisani so kislo jabolko, v katerega bi morala vladna koalicija ugrizniti zaradi zdravja slovenske demorkacije in zaradi lastne higiene. Večinska volja prebivalstva resda goji močan odpor do poprave krivic izbrisanim, saj o tem problemu ni ustrezno informirana. Kljub temu bi se parlament moral sprijazniti, da se volji ustavnega sodišča ne bo dalo izogniti. Pa ne toliko zaradi same odločbe ustavnega sodišča, ampak zato, ker se je izbrisanim dejansko zgodila krivica.

Čuj, ti, v Ljubljani si!

Preveril sem, ali je situacija v Sloveniji res tako kritična, kot je o njej pisal Andrej Košak. Če bi mu verjel, bi v Ljubljani srečeval same depresivce, nesproščene prenapeteže, nagnjene k nasilniškemu obračunavanju. Preizkus resničnosti je pokazal precej drugačno sliko. Jasno, saj je slika odvisna tudi od opazovalca. V svoji mini raziskavi sem se osredotočil na naslednje teme: protikadilski zakon, inflacija, brezposelnost, cestni promet in mediji.

Bučarjevo Rojstvo države

France Bučar je ob predstavitvi svoje nove knjige povedal, da brez ustanovitve Osvobodilne fronte ne bi bilo osamosvojitve Slovenije. Utemeljitve te teze nismo slišali. To ni bila edina Bučarjeva buča. V nadaljevanju je še povedal, da so se komunisti od vseh najbolj dosledno borili za svobodo. Trditev je podkrepil z razlago o zgrešenosti domobranskega protikomunističnega boja. Niti omenil pa ni Jugoslovanske vojske v domovini (po domače plava garda ali četniki). Ta se v Sloveniji ni kompromitirala, nobenega zločina ni zagrešila, še celo sodelovanja s komunisti ni zavračala.

V resnici so komunisti naredili vse, da se nihče drug razen njih ne bi boril proti okupatorju. Še pred prvimi (vosovskimi) akcijami, septembra 1941, so javno objavili razglas, da bodo likvidirali vsakogar, ki se bo proti okupatorju boril izven OF.