Kazni, grožnje, položnice, računi, alarmi

O tem je treba spregovoriti:   

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Rumena korita, rumeni nacionalisti, rumeni mediji

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.

Kaj vlada počne, da bi zajezila inflacijo

Ugotovili smo že, da razlogi za inflacijo lani niso bili fiskalni. V letu 2007 se je strukturni primanjkljaj znižal, prav tako javni dolg (proračun je imel presežek), trošarine na tobačne izdelke in naftne derivate so na minimumu, ki je določen v Evropski uniji, davek na plačo se je znižal, zadolženost države se je znižala, plače so rastle počasneje od produktivnosti, itn.

Če inflacijo dovolj dobro pojasnimo z razlogi na strani ponudbe, potem resni kritiki ne bomo politizirali o izmišljeni krivdi finančnega ministrstva. Raje bomo pod drobnogled vzeli delo ministrstva za gospodarstvo. Minister Andrej Vizjak je na izredni seji v državnem zboru predstavil tri sklope ukrepov, ki jih je sprejelo Ministrstvo za gospodarstvo oziroma službe ki so v sestavi ministrstva.

Tule so glavne točke ministrovega govora na izredni seji (nekoliko sem ga lektoriral):

Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije

Po zares butasti kritiki privatizacije banke NKBM so demagoški kritiki svoj boj za oblast z vsemi sredstvi inflatirali v govoričenje o inflaciji in izredno sejo v državnem zboru na to temo z naslovom Reševanje problematike visoke inflacije in priprava protiinflacijskih ukrepov s predlogom sklepa.

Pred izredno sejo je komentator Financ, ekonomist Stanislav Kovač opozicijske nastopače, predvsem ekonomiste, podučil o osnovah ekonomije, da ja ne bi še v parlamentu delali sramote slovenski ekonomski stroki, ko pa je inflacije kot oblike religije že v medijih vse polno.

Pa ni pomagalo. Namen predlagateljev ni bil konstruktivni predlog sklepa, ampak zgolj okriviti vlado za inflacijo, in to ne glede na dejstva. Parlamentarna opozicija se ni odpovedala skušnjavi demagogije in populizma, še celo njeni akademski ekonomisti ne.

Opozicijski politiki so v parlamentarni debati uprizorili predstavo strokovne nekompetentnosti. Očitno so narobe razumeli nasvet filozofa Gregorja Golobiča, da politik ne sme imeti volivcev za neumne.

Igor Mervič: Banalni razlogi inflacije

Igor Mervič, generalni direktor Spara, se je ob odprtju Sparove 65 milijonov evrov vredne hišne pekarne razgovoril o pravih razlogih za slovensko inflacijo. Razlogi so banalni, pomislimo skupaj:

Mi smo imeli od kar nekaj mesecev že pred uvedbo evra in potem pol leta nespremenjene cene. Deflacijo smo celo imeli! In če nimaš spremembe cen oziroma se celo nekoliko nižajo, in zdaj so pa višje cene, je normalno, da imaš inflacijo. Ker, v Evropi, v Evropski uniji tega ni bilo! Cene niso bile enake, cene so se dvigale. In zakaj smo mi to delali? Zaradi uvedbe evra. In zaradi vseh pritiskov, ki so bili. In trdim, da leto 2006 sploh nismo zaključili z realno inflacijo - takšno, kakršna je bila prikazana. V redu, maastrichtske kriterije smo izpolnili, ampak inflacija - realna - je bila pa višja. In seveda na nizko osnovo se zdaj kaže inflacija. Noben ne zna tega komentirati - vsaj do sedaj ni znal. In to je tudi razlog, zakaj bo, recimo, tudi januarja in februarja in še kar nekaj časa inflacija hrane, oziroma cene bodo rastle.

Hrvaška politika ni evropska

Z letošnjim letom Hrvaška uvaja v jadranskem morju oboroženo stražo za uveljavitev zaščitne ekološko ribolovne cone (ZERC). Problem hrvaške namere ni samo v tem, ali se zaščitni režim na terenu izvaja za članice Evropske unije, pač pa je problem že v sami uzakonitvi. Jasno je, da Hrvaške v resnici ne skrbi ekologija Jadrana, ampak ji gre predvsem za lokalne interese njenega ribištva. Vendar je jadransko morje premajhno, da bi lahko diktiranje pravil v njem prepustili le eni od držav na jadranski obali. Sporazum o ekološko ribolovni zaščiti v majhnem morju mora biti dogovor vseh mejašev. S tega vidika je hrvaško forsiranje prevlade v nasprotju z dobro mednarodno prakso in še posebej z načeli Evropske unije. Bolj kot to, kdo bo kje lovil ribe v jadranskem morju, prost dostop Slovenije do odprtega morja in katera država si lasti obmejne zaselke, je zaskrbljujoče hrvaško nespoštovanje dogovorov, uresničevanje pregovorne hrvaške licemernosti in izguba zaupanja v kredibilnost hrvaške politike. Razumljivo je, da hrvaški in slovenski nacionalisti (predvsem opozicijski) netijo nacionalno nestrpnost z namenom lastne promocije, a na dolgi rok je to škodljivo in nesprejemljivo. Stroka postane le orodje za zlorabe v rokah vpletenih nacionalistov. Pogajanja in kompromisi (arbitraža) niso v interesu politikantskih nacionalistov. Posebej zaskrbljujoče in škodljivo je, da se nacionalistično rovarjenje preko medijev prijemlje tudi med prebivalstvom. V Sloveniji s škodljivim nacionalizmom prednjačijo stranke SNS, SLS in Zares.

Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

Pojasnjevanje visoke inflacije

Janez Janša in Jože Možina sta v včerajšnjem pogovoru na nacionalni televiziji nekaj besed namenila tudi inflaciji. V redu, bili so ali so še tudi zunanji vzroki. Res je, tudi drugod v Evropi je inflacija letos bistveno povišana. Gotovo je utemeljeno trditi, da se je vlada trudila, kjer se je lahko, pri cenah, ki so pod njenim nadzorom. Ampak ostaja dejstvo, da so se cene osnovnih življenjskih potrebščin nehumano povišale. Tega se ne da opravičiti z drugimi makroekonomskimi uspehi države. Javnosti je treba podati vse razloge. Boštjan Vasle z Urada za makroekonomske analize in razvoj je o notranjih razlogih nekaj že povedal. Na te razloge vlada ni bila pripravljena. Zaradi tega je ministrstvo za gospodarstvo pričelo s celovito raziskavo v sodelovanju s trgovskimi podjetji, ki so ali bodo odstopili svoje poslovne podatke? Vlada mora čim prej priti do relevantnih sklepov, javno objaviti poročilo in izpeljati konkretne ukrepe (še bolj okrepiti nadzorne organe - tržni inšpektorat in druge). Če vlada tega problema ne zmore kmalu učinkovito rešiti, bo upravičeno izgubila vso podporo. Pa če je opozicija česa kriva ali ne.

Čuj, ti, v Ljubljani si!

Preveril sem, ali je situacija v Sloveniji res tako kritična, kot je o njej pisal Andrej Košak. Če bi mu verjel, bi v Ljubljani srečeval same depresivce, nesproščene prenapeteže, nagnjene k nasilniškemu obračunavanju. Preizkus resničnosti je pokazal precej drugačno sliko. Jasno, saj je slika odvisna tudi od opazovalca. V svoji mini raziskavi sem se osredotočil na naslednje teme: protikadilski zakon, inflacija, brezposelnost, cestni promet in mediji.