Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

V letu 2008 želim Sloveniji več medijske svobode

Ko je na Delo prišel Danilo Slivnik in je Delo kupilo Mag, je Milan Kučan poklical Toneta Turnška, in ga ozmerjal z besedami: „Ti svinja izdajalska!”

Ta poseg govori o tem, kakšni so motivi Milana Kučana za Forum 21. Lahko si mislim, kakšne pritiske na medije je še izvajala Kučanova linija, da so se ji njene gospodarske svinje vendarle uklonile.

Medijska slika je v letu 2007 postala še bolj enobarvna, kot je bila pred Janševo vlado, tudi zaradi napačne taktike Janševe koalicije. Sloveniji torej želim, da bi ta vlada zbrala dovolj moči, in drvenje Kučanovih forumovcev zaustavila.

Gluha in glupa opozicija, da o odvetniku politikantu niti ne govorimo

Minuli teden so slovenski gromoglasni mediji enotno ponavljali isto opozicijsko mantro: zaradi rasti delnic NKBM je Bajuk v težavah. Na okrogli mizi Financ so strokovnjaki s področja kapitalskih trgov to neumnosti zavrnili. Poptevejevska trenja pa so še enkrat pokazala bedo opozicijskih politik(ant)ov.

Miro Simčič: Tito brez maske

Avtor knjige Tito brez maske Miro Simčič obljublja zgodbo o Titu brez olepševanja in zakrivanja. Knjiga sicer ni tipičen življenjepis, ampak je bolj podobna novinarskemu opisu polpretekle zgodovine. Miro Simčič je v letih 1981-1987 kot novinar spremljal seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.

Ko eno postaneta Zares in Zahec

Franci Kek-hec je stranko AS ponudil Gregorju Golobiču-resu. Golobič-res je do pripojitve AS-a izrazito pozitiven, kajti najpomembnejši vidik tega dogodka je nedvoumno sporočilo o povezovanju, o rasti, o nesebični strnitvi moči, o novi kvaliteti. Zares je ponudbo sprejel brez neposredne privolitve svojega članstva, saj mu to omogoča statut stranke. Kek-hec in drugi ta zahecni so zadovoljni, saj prek vrste računajo na nove funkcionarske položaje. Bogdan Biščak-res odločanje v imenu vsega članstva utemeljuje z občutljivostjo pogajanj med vodstvi strank, Kek-hec pa s hitrostjo odločitev.

Velika in mala začetnica za osnovnošolce

Saj ne, da bi želel zaresovce učiti slovnico. To se zdi precej brezupno početje. Ampak vseeno se še ne morem dovolj načuditi, da nimajo nobenega smisla za slovenščino. Povedal bom na kratko: osebna imena, državno in geografsko pripadnost v slovenščini pišemo z veliko začetnico. Pripadnost organizacij pa pišemo z malo. Jud kot pripadnik izraelskega naroda se piše z veliko, jud kot pripadnik judovske vere se piše z malo. Na kratko, da ne bo za omejence preveč naporno: zaresovec se pravilno piše z malo.

Sklanjanje za osnovnošolce

Še vedno nisem dobil odgovora na vprašanje, zakaj zaresovci ne sklanjajo (pregibajo) imena svoje stranke. Še najbolj verjetno je, da so pri Zaresu sami ignoranti. Itak.

P.s.: Zares se kot samostalnik sklanja enako kot potres. Če je tudi to pretežko, za pomoč napotujem na Amebisovo BesAno.   

Izkušnje z zaresovci

Običajni pojav v političnih debatah na spletu je etiketiranje z nacisti in vpletanje Hitlerja, in to ne samo v slovenskem prostoru. Pojav se po odkritelju Mikeu Godwinu imenuje Godwinova zakonitost. Potemtakem to pri zaresovcih ni še nič posebnega. Povezan je z arogantno držo, ki jo posnemajo po Gregorju Golobiču in drugih iz vodstva stranke. Sem sodi tudi izdelava psiholoških profilov tistih, s katerimi se ne strinjajo. To seveda ne velja za vse zaresovce, velja pa za najtežje omejence, ki svet vidijo črno-belo oziroma rdeče-črno. Slednje po analogiji velja tudi za pomladne forumovce oziroma komentatorje v spletnih dnevnikih. Za zaresovce, ldsovce, skrajneže iz Mladega foruma SD in še koga so vsi, ki mislijo drugače, janšisti, za skrajneže iz SDS-a, N.Si-ja in SLS-a so vsi, ki mislijo drugače, komunisti … Po eni značilnosti pa zaresovci od ostalih močno izstopajo: v krdelnem pozivanju h gonji proti drugačemislečim. Kljub temu da sem zaresovske blogorejce na to že večkrat opozoril (na straneh Zaresa, Razgledov in Vesti), to še naprej vztrajno počnejo. Začne se tako, da zaresovec (morda že podzavestno) piše v prvi osebi množine („mi tako mislimo”), nadaljuje se s pozivanjem istomislečih k diferenciaciji, konča se z upravičevanjem, da gre v resnici za že oblikovano ideološko skupino. Skratka, ko ideološko obremenjenim zaresovcem zmanjka vsebinskih argumentov, se zatečejo pod okrilje (zamišljene) horde istomislečih. Takšen potek je postal ključni modus operandi zaresovske komunikacije.

Zakaj SNS ne more biti moja stranka

Slovenska nacionalna stranka je stranka, ki univerzalne vrednote človeštva v Sloveniji najbolj grobo tepta. Člani SNS-ja se ne ustavijo niti pred odkritim kršenjem zakonov, družbo hujskajo k medsebojnemu sovraštvu, netijo in razpihujejo nestrpnost. SNS je stranka, katere člani so na ekonomskem in pravnem področju težki bleferji. Svojo popularnost gradijo na narodno škodljivi populistični in nacionalistični retoriki.

Zakaj SD ne more biti moja stranka

Slovenski socialdemokrati svoj obstoj pogojujejo s čaščenjem medvojne komunistične revolucije, ki je zatirala upor proti okupatorju, če ga je izvajal “razredni sovražnik“, slovenskemu narodu prizadejala dolgoročno narodno škodo, teptala osnovne civilizacijske vrednote. Strankino vodstvo obravnava prve slovenske borce proti fašizmu kot teroriste. Stranko SD vodijo osebnosti, ki so prekaljene v zatiranju človekove svobode, za svoje cilje so k politični diferenciaciji prisilile tudi gospodarstvenike. Stranko SD obvladuje borčevska retorika, ki jo zadnje čase podžigajo še pritepenci iz LDS-a. Bojeviteži iz Mladega foruma in operativa (stasijevci v medijih) gledajo na strankarsko demokracijo kot na nujno zlo, najraje bi nazaj uvedli kar Kardeljev samoupravni socializem.