Kazni, grožnje, položnice, računi, alarmi

O tem je treba spregovoriti:   

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Prvi maj – praznik našega dela

Praznik dela za prvi maj je po definiciji levičarska pridobitev. Sam vidim ta praznik kot veselje ob tem, kako si „služim svoj vsakdanji kruh” (ok, bistvo je seveda, da na ta dan ni treba delati). Predstavljam si, da tega praznika ne morejo polno doživeti vsi tisti, ki jim je služba le v breme in ki jim delo ne nudi veselja.

V Sloveniji si praznik dela tradicionalno prilaščajo Semoličevi sindikati oziroma jim monopol priznava prebivalstvo: kdor se 30. aprila zvečer odpravi na ljubljanski Rožnik in ne podpira naših „levičarskih strank”, velja malodane za politično neuravnovešenega. Po drugi strani se zdi, da kresovanje na Rožniku nikakor ni namenjeno tistim s plitkimi žepi.

Vojko z Razgledov se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je predsednik Zaresa pozval menedžerje h kodeksu, naj se družbeno odgovorno odpovejo previsokim nagradam, kadar se podjetje znajde pred stečajem.

Poziv slabim menedžerjem, naj se pri osebnih prejemkih prostovoljno samoomejijo, je seveda nerealen. Bistveno konkretnejši in učinkovitejši ukrep za sedanje in bodoče upokojence (upokojenci so najbolj socialno ogroženi) bi bilo ukiniti borčevske dodatke k pokojninam. Borčevski dodatki k rednim pokojninam predstavljajo skoraj 4 % (z besedo: štiri odstotke) vseh izplačil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, število upravičencev (od 48 000 do 50 000) pa se kljub mortaliteti včasih celo poviša (opomba: podatki so izpred desetih let). Gre za izjemno trd oreh, saj ga sedanja vlada kljub obljubam največje koalicijske stranke ni uspela streti. Očitno plačujemo ceno za to, da v vladi sodeluje tudi edina prava socialdemokratska stranka pri nas.

Tudi na Hrvaškem poznajo privilegirane pokojnine. Uvedel jih je Franjo Tudjman. Nasprotno od slovenskih sindikatov pa so hrvaški stopili skupaj za ukinitev družbeno škodljivih privilegijev.

Rumena korita, rumeni nacionalisti, rumeni mediji

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.

Borut Pahor o delovanju političnih botrov

Zadnja sobotna priloga Dela prinaša zanimiv intervju z Borutom Pahorjem, predsednikom socialnih demokratov. Na „levi sredini” poteka prestrukturiranje, ki ga določeni ljudje in krogi želijo voditi v smer, da Borutu Pahorju ali SD-ju preprečijo mandatarstvo v naslednji vladi.

Razlog za to naj bi bil, da Borut Pahor nima političnih botrov: nihče ga ne more izsiljevati po telefonu, da tam sedi po njegovi zaslugi in da mora (botru) vračati usluge. Morda ga lahko Milan Kučan nadere kot cucka, vendar Pahorja to ne bo spravilo v zadrego. No, Kučan je Pahorja celo pohvalil.

Borut Pahor takole opiše način, kako botri politično delujejo iz ozadja:

Tisti, ki želijo vplivati na politiko, pa nimajo neposredne možnosti, si želijo imeti sem in tja v pisarni koga, na kogar lahko vplivajo tudi prek takega opozorila, da tam ne bi sedeli brez njihove pomoči.

Ali je potemtakem Pahorjev položaj v stranki trden?
Borut Pahor je lutka-barbika, ki ji bodo skrajni levičarji „vodenje” odvzeli takoj, ko je za ohranjanje javne podpore ne bodo več potrebovali. Ne marajo ga niti mladi niti stari socialdemokrati, ne marajo ga niti zaresovci niti eldeesovci, skrajneži v Liberalni akademiji ga odkrito sovražijo.

Danilo Türk spet razočaral skrajne levičarje

Potem ko skrajnim levičarjem (Kučanovemu krogu) ni uspelo zmagati z Gasparijem, so svoje upe (in pritiske) usmerili v Danila Türka ter stranki Zares in SD. Če jim je že uspelo Zares potegniti v ekstremizem, pa se jim načrt s Türkom ne izide.

Danilo Türk za skrajneže v „Liberalni akademiji” deluje preveč povezovalno, premalo se postavlja proti vladni politiki, v tujini ne govori o Sloveniji kot o državi diktature; ne pritrjuje obtožbam čez Slovenijo v tujih medijih, ki Sloveniji zavidajo predsedovanje (to so predvsem avstrijski in italijanski); politično akcijo slovenskih politikantskih novinarjev postavlja v širši kontekst svobode tiska, saj le-ta tudi v zahodnih demokracijah ni zadovoljiva. Pri marsikateremu političnemu aktivistu je Danilo Türk povzročil ogorčenje, s tem ko je zahteval popravek nekorektnega povzetka intervjuja za Spiegel.

Akcija levičarskih aktivistov, ki je bila tempirana na slovensko predsedovanje Svetu EU, sicer odmeva, vendar imajo njeni poudarki precej omejen doseg. Napake predsedujočih držav niso namreč nič nenavadnega in tudi Ruplovi spodrsljaji niso tragični. Domača opozicija jih pač poskuša izkoristiti. Napake slovenskega predsedovanja so potišale tudi zaradi mednarodnega šova francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Glede na dosedanji potek postaja jasno, da bo slovensko predsedovanje v Evropi zapisano kot zelo uspešno, Slovenija si bo mednarodni ugled povišala.

P.s.: Da ne bo pomote - seveda tudi v parlamentih razvitih, zahodnih demokracij sedijo skrajni levičarji in skrajni desničarji. Slovenija glede tega ni izjema.

Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije

Po zares butasti kritiki privatizacije banke NKBM so demagoški kritiki svoj boj za oblast z vsemi sredstvi inflatirali v govoričenje o inflaciji in izredno sejo v državnem zboru na to temo z naslovom Reševanje problematike visoke inflacije in priprava protiinflacijskih ukrepov s predlogom sklepa.

Pred izredno sejo je komentator Financ, ekonomist Stanislav Kovač opozicijske nastopače, predvsem ekonomiste, podučil o osnovah ekonomije, da ja ne bi še v parlamentu delali sramote slovenski ekonomski stroki, ko pa je inflacije kot oblike religije že v medijih vse polno.

Pa ni pomagalo. Namen predlagateljev ni bil konstruktivni predlog sklepa, ampak zgolj okriviti vlado za inflacijo, in to ne glede na dejstva. Parlamentarna opozicija se ni odpovedala skušnjavi demagogije in populizma, še celo njeni akademski ekonomisti ne.

Opozicijski politiki so v parlamentarni debati uprizorili predstavo strokovne nekompetentnosti. Očitno so narobe razumeli nasvet filozofa Gregorja Golobiča, da politik ne sme imeti volivcev za neumne.

Nacionalistični cirkusanti

V petek je Zmago Jelinčič v krogu strankarskih kolegov praznoval svojo šestdesetletnico.
Spor med člani stranke je v bistvenih delih potekal približno takole.

Roman Veras: Daj, Saško, spregovori nekaj besed zbranim!

Sašo Peče: Oseba, ki narobe izgovori moje ime, naj zapusti stranko, ali pa jo bom jaz!

Zmago Jelinčič: Spoštovali bomo odločitev gospoda Pečeta, da izstopi iz stranke.

Sašo Peče: Iz stranke me bojo vrgli po nalogu Janeza Janše.

Hrvaška politika ni evropska

Z letošnjim letom Hrvaška uvaja v jadranskem morju oboroženo stražo za uveljavitev zaščitne ekološko ribolovne cone (ZERC). Problem hrvaške namere ni samo v tem, ali se zaščitni režim na terenu izvaja za članice Evropske unije, pač pa je problem že v sami uzakonitvi. Jasno je, da Hrvaške v resnici ne skrbi ekologija Jadrana, ampak ji gre predvsem za lokalne interese njenega ribištva. Vendar je jadransko morje premajhno, da bi lahko diktiranje pravil v njem prepustili le eni od držav na jadranski obali. Sporazum o ekološko ribolovni zaščiti v majhnem morju mora biti dogovor vseh mejašev. S tega vidika je hrvaško forsiranje prevlade v nasprotju z dobro mednarodno prakso in še posebej z načeli Evropske unije. Bolj kot to, kdo bo kje lovil ribe v jadranskem morju, prost dostop Slovenije do odprtega morja in katera država si lasti obmejne zaselke, je zaskrbljujoče hrvaško nespoštovanje dogovorov, uresničevanje pregovorne hrvaške licemernosti in izguba zaupanja v kredibilnost hrvaške politike. Razumljivo je, da hrvaški in slovenski nacionalisti (predvsem opozicijski) netijo nacionalno nestrpnost z namenom lastne promocije, a na dolgi rok je to škodljivo in nesprejemljivo. Stroka postane le orodje za zlorabe v rokah vpletenih nacionalistov. Pogajanja in kompromisi (arbitraža) niso v interesu politikantskih nacionalistov. Posebej zaskrbljujoče in škodljivo je, da se nacionalistično rovarjenje preko medijev prijemlje tudi med prebivalstvom. V Sloveniji s škodljivim nacionalizmom prednjačijo stranke SNS, SLS in Zares.

Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

V letu 2008 želim Sloveniji več medijske svobode

Ko je na Delo prišel Danilo Slivnik in je Delo kupilo Mag, je Milan Kučan poklical Toneta Turnška, in ga ozmerjal z besedami: „Ti svinja izdajalska!”

Ta poseg govori o tem, kakšni so motivi Milana Kučana za Forum 21. Lahko si mislim, kakšne pritiske na medije je še izvajala Kučanova linija, da so se ji njene gospodarske svinje vendarle uklonile.

Medijska slika je v letu 2007 postala še bolj enobarvna, kot je bila pred Janševo vlado, tudi zaradi napačne taktike Janševe koalicije. Sloveniji torej želim, da bi ta vlada zbrala dovolj moči, in drvenje Kučanovih forumovcev zaustavila.