Bernard Nežmah: Zrcala komunizma, intervjuji 1994-2005

Knjiga Zrcala komunizma je zbirka Nežmahovih intervjujev, objavljenih v Mladini. Vsi sogovorniki so javne osebnosti, ki so bivale čas komunizma in postkomunizma. Namen knjige ni niti apologija niti obsodba, ampak razkritje neznanega, zamolčanega, spregledanega. Misliti (post)komunizem iz različnih perspektiv: iz različnih geografskih, časovnih in socialnih, torej ideoloških okolij. Intervjuvance je izbiral sistematično, med njimi so tako zagovorniki kot nasprotniki določenih družbenih praks, za vse pa je značilno kritično mišljenje, brez dlake na jeziku. Morda zaradi tega ni zraven Franceta Bučarja in Jožeta Pirjevca. Prenekateri sogovornik je kmalu po intervjuju postal pokojni (Aleksander Bajt ga je opravil z zadnjimi močmi, Stevo Žigon je umrl naslednji dan po intervjuju), in se je tudi sam zavedal bližnjega konca svoje življenjske poti. Zaradi tega gre za dejansko za osebne izpovedi, ki se sestavijo v mozaik vednosti, neprecenljiv zbir informacij.

Priporočam!

Milanu Kučanu se je poslabšalo

Na portoroški konferenci menedžerjev jugovzhodne Evrope je Milan Kučan izjavil, da ima Evropa priložnost in dolžnost odgovoriti na vprašanje, ali naj na evropskem jugovzhodu veljajo drugačna načela ali enaka kot drugod po Evropi in ali Evropa lahko pristane na doktrino, po kateri pripadniki enega naroda po vseh medsebojnih sovražnostih ne morejo nikoli več živeti skupaj s pripadniki drugega naroda, ker so si različni po nacionalni, verski, kulturni in civilizacijski pripadnosti, ki naj bi sožitje blokirala, in bi jih bilo zato potrebno ločiti z državnimi mejami.

Milan Kučan se je očitno fokusiral na razmerje med Srbijo in Kosovom. Ampak, na Kosovu živi poleg albanske tudi srbska skupnost! Zakaj potem Kučan trapari o nekakšni izključitveni doktrini glede nacionalne, verske, kulturne in celo civilizacijske pripadnosti? Mar Milan Kučan sploh (še) ve, kaj govori???

P.s.: Ubogemu Kučanu je Dimitrij Rupel pojasnil, da je Badinterjeva arbitražna komisija ugotovila razpad Jugoslavije. Po tedanji jugoslovanski ustavi je Jugoslavijo enakopravno, s pravico do samoodločbe sestavljalo osem enot: šest republik ter avtonomni pokrajini Vojvodina in Kosovo.

Danilo Türk spet razočaral skrajne levičarje

Potem ko skrajnim levičarjem (Kučanovemu krogu) ni uspelo zmagati z Gasparijem, so svoje upe (in pritiske) usmerili v Danila Türka ter stranki Zares in SD. Če jim je že uspelo Zares potegniti v ekstremizem, pa se jim načrt s Türkom ne izide.

Danilo Türk za skrajneže v „Liberalni akademiji” deluje preveč povezovalno, premalo se postavlja proti vladni politiki, v tujini ne govori o Sloveniji kot o državi diktature; ne pritrjuje obtožbam čez Slovenijo v tujih medijih, ki Sloveniji zavidajo predsedovanje (to so predvsem avstrijski in italijanski); politično akcijo slovenskih politikantskih novinarjev postavlja v širši kontekst svobode tiska, saj le-ta tudi v zahodnih demokracijah ni zadovoljiva. Pri marsikateremu političnemu aktivistu je Danilo Türk povzročil ogorčenje, s tem ko je zahteval popravek nekorektnega povzetka intervjuja za Spiegel.

Akcija levičarskih aktivistov, ki je bila tempirana na slovensko predsedovanje Svetu EU, sicer odmeva, vendar imajo njeni poudarki precej omejen doseg. Napake predsedujočih držav niso namreč nič nenavadnega in tudi Ruplovi spodrsljaji niso tragični. Domača opozicija jih pač poskuša izkoristiti. Napake slovenskega predsedovanja so potišale tudi zaradi mednarodnega šova francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Glede na dosedanji potek postaja jasno, da bo slovensko predsedovanje v Evropi zapisano kot zelo uspešno, Slovenija si bo mednarodni ugled povišala.

P.s.: Da ne bo pomote - seveda tudi v parlamentih razvitih, zahodnih demokracij sedijo skrajni levičarji in skrajni desničarji. Slovenija glede tega ni izjema.

Ana Jud: „Enron”

Knjiga „Enron” je niz razmišljanj Ane Jud od 5. marca do 11. novembra 2007. Naslov knjige je na nek način motiviran z izjavo Darka Bulata (lastnika podjetja K2.net), ki je Telekom primerjal z Enronom, po Telekomovi tožbi pa izjavo vzel nazaj. Ana Jud pojav enron prepoznava v Sloveniji kot celoti. Pritrjujeta ji recenzenta prvih dveh poglavij, Dejan Steinbuch in Rado Pezdir, recenzent tretjega poglavja pa se je ustrašil samega sebe.

Pisateljica s knjigo bojda nagovarja svoje nasprotnike, pa tudi vse polpismene in nepismene, ki njenega pisanja ne bodo razumeli. Na začetku pove, da je namen njenih knjig v tem, da se pogovarjamo in poskušamo stvari izboljšati. Njen cilj je skromen, samo mir hoče. A nad slovenskim narodom oziroma Slovenijo je obupala. Na koncu neumnim Slovenkam in Slovencem pove, da so v svoji nori neprivlačnosti in zahojenosti za svoje gorje sami krivi in da si ga tudi zaslužijo.

Ne priporočam!

Igor Mervič: Banalni razlogi inflacije

Igor Mervič, generalni direktor Spara, se je ob odprtju Sparove 65 milijonov evrov vredne hišne pekarne razgovoril o pravih razlogih za slovensko inflacijo. Razlogi so banalni, pomislimo skupaj:

Mi smo imeli od kar nekaj mesecev že pred uvedbo evra in potem pol leta nespremenjene cene. Deflacijo smo celo imeli! In če nimaš spremembe cen oziroma se celo nekoliko nižajo, in zdaj so pa višje cene, je normalno, da imaš inflacijo. Ker, v Evropi, v Evropski uniji tega ni bilo! Cene niso bile enake, cene so se dvigale. In zakaj smo mi to delali? Zaradi uvedbe evra. In zaradi vseh pritiskov, ki so bili. In trdim, da leto 2006 sploh nismo zaključili z realno inflacijo - takšno, kakršna je bila prikazana. V redu, maastrichtske kriterije smo izpolnili, ampak inflacija - realna - je bila pa višja. In seveda na nizko osnovo se zdaj kaže inflacija. Noben ne zna tega komentirati - vsaj do sedaj ni znal. In to je tudi razlog, zakaj bo, recimo, tudi januarja in februarja in še kar nekaj časa inflacija hrane, oziroma cene bodo rastle.

Kako je Janez Janša upravljal Delo

Pustimo ob strani zaresovske stalinistične teorije in vladine demantije v medijih. Poglejmo si raje navzkrižno zaslišanje nekaterih, ki so bili v dogajanje tudi sami vpleteni.

Andrijana Starina Kosem: Vsi očitki držijo, razen tistega, kar se nanaša name.

Boško Šrot: Vsi očitki držijo, razen tistega, kar se nanaša name.

Zoran Janković: Vsi očitki držijo, razen tistega, kar se nanaša name.

Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

V letu 2008 želim Sloveniji več medijske svobode

Ko je na Delo prišel Danilo Slivnik in je Delo kupilo Mag, je Milan Kučan poklical Toneta Turnška, in ga ozmerjal z besedami: „Ti svinja izdajalska!”

Ta poseg govori o tem, kakšni so motivi Milana Kučana za Forum 21. Lahko si mislim, kakšne pritiske na medije je še izvajala Kučanova linija, da so se ji njene gospodarske svinje vendarle uklonile.

Medijska slika je v letu 2007 postala še bolj enobarvna, kot je bila pred Janševo vlado, tudi zaradi napačne taktike Janševe koalicije. Sloveniji torej želim, da bi ta vlada zbrala dovolj moči, in drvenje Kučanovih forumovcev zaustavila.

Gluha in glupa opozicija, da o odvetniku politikantu niti ne govorimo

Minuli teden so slovenski gromoglasni mediji enotno ponavljali isto opozicijsko mantro: zaradi rasti delnic NKBM je Bajuk v težavah. Na okrogli mizi Financ so strokovnjaki s področja kapitalskih trgov to neumnosti zavrnili. Poptevejevska trenja pa so še enkrat pokazala bedo opozicijskih politik(ant)ov.

Miro Simčič: Tito brez maske

Avtor knjige Tito brez maske Miro Simčič obljublja zgodbo o Titu brez olepševanja in zakrivanja. Knjiga sicer ni tipičen življenjepis, ampak je bolj podobna novinarskemu opisu polpretekle zgodovine. Miro Simčič je v letih 1981-1987 kot novinar spremljal seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.