Rumena korita, rumeni nacionalisti, rumeni mediji

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.

Danilo Türk spet razočaral skrajne levičarje

Potem ko skrajnim levičarjem (Kučanovemu krogu) ni uspelo zmagati z Gasparijem, so svoje upe (in pritiske) usmerili v Danila Türka ter stranki Zares in SD. Če jim je že uspelo Zares potegniti v ekstremizem, pa se jim načrt s Türkom ne izide.

Danilo Türk za skrajneže v „Liberalni akademiji” deluje preveč povezovalno, premalo se postavlja proti vladni politiki, v tujini ne govori o Sloveniji kot o državi diktature; ne pritrjuje obtožbam čez Slovenijo v tujih medijih, ki Sloveniji zavidajo predsedovanje (to so predvsem avstrijski in italijanski); politično akcijo slovenskih politikantskih novinarjev postavlja v širši kontekst svobode tiska, saj le-ta tudi v zahodnih demokracijah ni zadovoljiva. Pri marsikateremu političnemu aktivistu je Danilo Türk povzročil ogorčenje, s tem ko je zahteval popravek nekorektnega povzetka intervjuja za Spiegel.

Akcija levičarskih aktivistov, ki je bila tempirana na slovensko predsedovanje Svetu EU, sicer odmeva, vendar imajo njeni poudarki precej omejen doseg. Napake predsedujočih držav niso namreč nič nenavadnega in tudi Ruplovi spodrsljaji niso tragični. Domača opozicija jih pač poskuša izkoristiti. Napake slovenskega predsedovanja so potišale tudi zaradi mednarodnega šova francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Glede na dosedanji potek postaja jasno, da bo slovensko predsedovanje v Evropi zapisano kot zelo uspešno, Slovenija si bo mednarodni ugled povišala.

P.s.: Da ne bo pomote - seveda tudi v parlamentih razvitih, zahodnih demokracij sedijo skrajni levičarji in skrajni desničarji. Slovenija glede tega ni izjema.

Možnosti za merilec resnice v slovenskih medijih

Ena boljših stvari v času volilne kampanje na televiziji CNN je merilec resnice. Zakaj česa podobnega ne izvaja noben medij v Sloveniji? Ali so Piramida, Trenja in Svet na Kanalu A zares maksimum (norosti) slovenskih medijev?

Zdi se, da slovenski novinarji nimajo ne potrebnega znanja ne sposobnosti za samostojno iskanje in kredibilno preverjanje informacij. Kaj dosti dlje od povzemanja sporočil za javnost (vladnih, strankarskih, korporativnih) ponavadi ne pridejo.

Dodatna ovira je premočno izražena politična opredeljenost novinarjev. Tako kot so veliki trgovci izgubili zaupanje potrošnikov, tako je društvo novinarjev zaradi politikantske akcije izgubilo zaupanje uporabnikov množičnih medijev. V tem je tudi nekaj pozitivnega, saj je slovenskim medijem pred tem preveč ljudi preveč verjelo.

Projekt merilec resnice bi gotovo lahko vodil Bernard Nežmah, ki piše kolumno v Mladini. Vendar merilec hitrosti zahteva ekipo in ustrezna finančna sredstva: ko posamezno izjavo vzame pod drobnogled, preverja resničnost pri različnih virih, na primer tudi pri politikovih znancih iz otroštva.

Morda bi bila za vodjo ekipe primerna tudi Miša Molk. Odlično je vodila oddajo Res je!

Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije

Po zares butasti kritiki privatizacije banke NKBM so demagoški kritiki svoj boj za oblast z vsemi sredstvi inflatirali v govoričenje o inflaciji in izredno sejo v državnem zboru na to temo z naslovom Reševanje problematike visoke inflacije in priprava protiinflacijskih ukrepov s predlogom sklepa.

Pred izredno sejo je komentator Financ, ekonomist Stanislav Kovač opozicijske nastopače, predvsem ekonomiste, podučil o osnovah ekonomije, da ja ne bi še v parlamentu delali sramote slovenski ekonomski stroki, ko pa je inflacije kot oblike religije že v medijih vse polno.

Pa ni pomagalo. Namen predlagateljev ni bil konstruktivni predlog sklepa, ampak zgolj okriviti vlado za inflacijo, in to ne glede na dejstva. Parlamentarna opozicija se ni odpovedala skušnjavi demagogije in populizma, še celo njeni akademski ekonomisti ne.

Opozicijski politiki so v parlamentarni debati uprizorili predstavo strokovne nekompetentnosti. Očitno so narobe razumeli nasvet filozofa Gregorja Golobiča, da politik ne sme imeti volivcev za neumne.

Odziv IPI-ja na ovadbo proti podpisnikom peticije 571

Medijski pes čuvaj poroča o odzivu Mednarodnega inštituta za tisk (IPI). Direktor IPI-ja David Dadge poziva slovensko vlado, naj se postavi proti skupinam, ki se s tožbami borijo za ugled države, poleg tega poziva vlado, naj umakne člene zakona, na katere se sklicuje ovadba Marjana Cerarja s somišljeniki.

Pri Dadgeovem sporočilu je spornih več stvari. Prvič to, da od slovenske vlade zahteva umik nekega zakona. Dadge torej ne ve, da je slovenski politični sistem parlamentarna demokracija in da temelji na ločenosti različnih vej oblasti. Vlada ni zakonodajna oblast, ampak je izvršna. Veljavnih zakonov zato vlada ne more umakniti. Drugič je narobe to, da Dadge od vlade kot izvršne veje oblasti zahteva, naj v konkretnem primeru izvede javni pritisk na tožilstvo, torej na sodno vejo oblasti. Dadge morda sploh ne pozna sodobnih političnih sistemov. Tretjič je nesprejemljivo to, da se Dadge v Slovenijo vtika, kot da slovenski politični sistem ne vsebuje ustreznih demokratičnih postopkov, in Slovenijo s tako obravnavo vnaprej obsoja kot nedemokratično državo. S tem Dadge zlorablja dobro ime inštituta.

Ne nazadnje je narobe to, da Dadge - podobno kot še marsikateri napačno informirani medij - omenja 571 podpisnikov novinarjev. Tudi ta podatek nekaj pove o razsežnostih zavajanja s strani iniciatorjev peticije, saj v besedilu omenjajo le novinarje. Peticije namreč ni podpisalo 571 novinarjev, ampak so med podpisniki tudi fotografi in upokojenci.

Slovenski medijski trg obvladujejo oligarhi

Po novici na Razgledih je raziskava o vlogi države v medijskem sektorju v celoti dostopna na medijski preži (ne v reviji Medijska preža): „In temu pravite medijski trg?”. Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković se v raziskavi sprašujeta, zakaj imajo država in politične elite tako močan vpliv na medije v Sloveniji. Ugotovitve so resnično zanimive in vsaj deloma držijo, čeprav v knjigi večinoma niso podkrepljene z relevantnimi indici, so špekulativne in ne sledijo iz predstavljenih dejstev, a so kljub temu interpretirane kot logični sklepi.

Tule so moji izpiski najzanimivejših ugotovitev raziskave, ki se nanašajo na tiskane medije. Drugi del knjige, ki se ukvarja z radijsko, televizijsko in filmsko dejavnostjo, je vreden branja le zaradi opisa kronologije, sicer pa je vsebinsko še bolj pristranski od prvega.

P.s.: Moj politični dnevnik torej ne bo popolnoma miroval.

Ana Jud: „Enron”

Knjiga „Enron” je niz razmišljanj Ane Jud od 5. marca do 11. novembra 2007. Naslov knjige je na nek način motiviran z izjavo Darka Bulata (lastnika podjetja K2.net), ki je Telekom primerjal z Enronom, po Telekomovi tožbi pa izjavo vzel nazaj. Ana Jud pojav enron prepoznava v Sloveniji kot celoti. Pritrjujeta ji recenzenta prvih dveh poglavij, Dejan Steinbuch in Rado Pezdir, recenzent tretjega poglavja pa se je ustrašil samega sebe.

Pisateljica s knjigo bojda nagovarja svoje nasprotnike, pa tudi vse polpismene in nepismene, ki njenega pisanja ne bodo razumeli. Na začetku pove, da je namen njenih knjig v tem, da se pogovarjamo in poskušamo stvari izboljšati. Njen cilj je skromen, samo mir hoče. A nad slovenskim narodom oziroma Slovenijo je obupala. Na koncu neumnim Slovenkam in Slovencem pove, da so v svoji nori neprivlačnosti in zahojenosti za svoje gorje sami krivi in da si ga tudi zaslužijo.

Ne priporočam!

Cenzura slovenskih „levičarjev” za cicibane

Tino Mamić v Ampaku št. 12/2007 opisuje, kakšen kulturni šok doživi štiriletni otrok, če dobi izkušnji slovenskega in zahodno evropskega vrtca. Kot vemo, Evropa temelji (tudi) na krščanski tradiciji, v slovenskih šolah pa še vedno poteka protikrščanska indoktrinacija.

Medtem ko je v vrtcih drugod po Evropi normalno, da se otroci veselijo Svetega Miklavža ali Božička (lahko vsakega posebej, čeprav gre za istega), mu pišejo pisma želja in decembra vsak teden prižgejo novo adventno svečko, pa bralčki v Cicibanu in Cicidoju spoznajo le Dedka Mraza. Kot kaže, to ni samo spodrsljaj. Podobnih primerov, ki dokazujejo, da gre za uredniško usmeritev, ki zanika narodne običaje, je še več. Cicido dosledno piše o nekem dnevu mrtvih, nič pa o prazniku Vseh svetih. In še, ilustratorka riše pokopališče s številnimi grobovi brez enega nagrobnika s križem. Pokopališča v Sloveniji seveda niso takšna.

Na Ciciban in Cicido se je vredno spomniti vsakič, ko podpisniki peticije 571 izjavljajo, da sami Janševih pritiskov sicer ne čutijo, se pa solidarizarijo s kolegi iz drugih medijskih hiš (ki pa so prav tako samo z nekom solidani). Pri peticiji 571 gre v resnici za politično akcijo ideološko obremenjenih novinarjev.

P.s.: Sledi zapis Cenzorske škarje „levičarjev” na spletu.

Raziskava o pritiskih na medije

Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDS) iz Nove gorice je v raziskavi o medijski svobodi in avtonomnosti medijskega prostora v Sloveniji za leto 2007 z analizo besedil, fokusnimi skupinami in poglobljenimi intervjuji prišla do nekaj zanimivih ugotovitev.

Študija je predvsem dokazala, da učinkovitih pritiskov sedanje vlade na medije ni bilo, četudi je do neuspešnih poskusov lahko prihajalo. Zanimiva so pričevanja novinarjev, ki omenjajo usklajenost med različnimi pisci različnih časopisov, za katere se zdi kot da se dogovarjajo in pišejo o enakih temah.

Raziskovalci Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Urša Šinkovec so na predstavitvi študije podprli ustanovitev neodvisne medijske komisije, ki bi celovito raziskala medijsko stanje v Sloveniji.

Škoda, da ni vladna koalicija že od začetka vladanja angažirala družboslovnih strokovnjakov, ki bi sistematično spremljali poročanje v medijih, z različnimi raziskovalnimi metodami analizirali medijsko stanje. Janez Janša bi se lahko na problematične pojave javno odzival podkrepljen z relevantnimi analizami o koncertiranih medijskih manipulacijah (zatiranih novinarjev), ne pa pogromaško v državnem zboru.  Ampak tudi zdaj še ni prepozno.

Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.