Zakaj se ukvarjamo s preteklostjo

Denis Sarkić je v tipični* politični debati o partizanih in domobrancih na Vesti vprašal, zakaj se ukvarjamo s črno zgodovino, in ne raje ponosno uživamo v prihodnosti. Moj odgovor:

Ob omembi ponosa sem dobil asociacijo na “ponosan srpski narod”. V čem je srbski ponos? Da slavijo svoje poraze kot zmage. To je narodni mit. Vsak narod ima svoje mite, ki niso vsi slabi. A navedeni srbski mit je narodno škodljiv, zaradi njega ima Srbija še vedno narodne probleme, pa tudi za (bližnjo) prihodnost ji ne kaže najbolje. Država z veliko škodljivih mitov so tudi ZDA. Mit o uspehu sposobnega posameznika ima za posledico brezsrčni kapitalizem, mit o ogroženosti s strani marsovcev spodbuja nenormalna sredstva za vojaško industrijo, mit o superiornosti njihove demokracije izvaža v preostali svet imperialistične vojne. Tudi slovenski narod spremlja nekaj škodljivih mitov. Miti o Titovih junakih in nujnosti krvave revolucije nas odvračajo od sodobnega raziskovanja zgodovine in, kar je še posebej zaskrbljujoče, uničuje odgovornost za pravno državo. Mit o neizbežni domobranski kolaboraciji redi hlapčevsko miselnost. Mit o pozabljanju preteklosti koristi tistim, ki so v totalitarizmu s propagando mite ustvarjali in ki še vedno zavzemajo privilegirane položaje. Napreden narod svoje škodljive mite zavrže.

*Op.: Tipična spletna debata hitro zaide s svoje téme, nakar prevladajo argumenti ad hominem. Gre za splošen pojav, znan tudi kot Godwinova zakonitost.

Prolog

V svojem političnem dnevniku opisujem politično situacijo v Sloveniji skozi prizmo radikalnega centrizma. To je politični protest: proti demagogiji, proti populizmu, proti nacionalizmu, proti skrajnemu levičarstvu/desničarstvu, proti neumnostim, proti duhovni revščini.

Politično se pozicioniram v radikalno sredino. Ker so pojmi center, tretja pot in podobni preveč politično raztegljivi, me utegne kdo popredalčkati v skladu s svojo bolj ali manj absurdno interpretacijo. V izogib neplodnemu ukvarjanju s tovrstnimi izpadi z drugih svetov naj povem, da moj radikalni centrizem kot politični nazor v ospredje postavlja temeljne človekove pravice, pravno državo, modrost množic*, vključenost v politični proces, etiko in družbeno odgovornost.

* Op.: Množica je modra, kadar so izpolnjeni štirje pogoji. Kritiki pa tega ne upoštevajo.