Dnevnik v mirovanju

Moj politični dnevnik bo do nadaljnjega miroval, vključno s komentarji. Nekaj mesecev. Izvesti moram časovno reorganizacijo.

Oblast se v tem času ne bo menjala.

Cenzorske škarje slovenskih levičarjev na spletu

Svoj prvi komentar v letošnjem letu sem napisal na Razgledih, vendar ni prišel skozi Darjino cenzorsko sito. Ampak ena od prednosti spletnih dnevnikov je ravno v tem, da lahko cenzurirani komentar vseeno objavim. Tukaj:

januar 1st, 2008 at 17:18

Mislim, da je Darjino opravičilo pod minimumom spodobnega novinarstva. Navedba, da gre pri pisanju o več kot 60 % zadolženosti glede na BDP za lapsus, ne ustreza teži napak, ki jih zgornji članek vsebuje.

Ni jasno, ali Darja morda misli, da se je zmotila za 0,1 % ali morda za 0,2 %. Ali še vedno verjame, da je Slovenija med najbolj (in ne najmanj) zadolženimi članicami Evropske unije, ali še vedno trdi, da Slovenija ob vstopu v EU ni izpolnjevala maastrichtskih kriterijev, ali si še vedno domišlja, da je zadolženost Slovenije bolj problematična od zadolženosti nekdanje Jugoslavije, itd.

Mene sicer bolj od njenega prepričanja v zmote zanima, kdo je nanjo pritiskal, da je napisala takšno skrpucalo. Tako zavajajočih člankov sem bil do sedaj vajen od Vojka, medtem ko se je Darja dolgo kar dobro držala.

Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

Za koga sprava?

Čeprav z Blogorolo ne sodelujem, se mi zdi osnovna ideja tiskanega časopisa dnevnikov dobra, vključno z vabilom blogorolovcem, naj kaj napišejo o temi tedna - spominja na idejo tematskih fotografij v okviru skupnosti vsak dan ena fotografija.

Tema tega tedna je sprava. O tej temi bi lahko veliko napisal, še najraje pa odgovor, zakaj to ne zadeva samo tistih, ki so bili v drugi bratomorni udeleženi. Vendar na to temo že obstaja tako dober zapis, da mu nimam česa dodati.

Izkušnje z zaresovci

Običajni pojav v političnih debatah na spletu je etiketiranje z nacisti in vpletanje Hitlerja, in to ne samo v slovenskem prostoru. Pojav se po odkritelju Mikeu Godwinu imenuje Godwinova zakonitost. Potemtakem to pri zaresovcih ni še nič posebnega. Povezan je z arogantno držo, ki jo posnemajo po Gregorju Golobiču in drugih iz vodstva stranke. Sem sodi tudi izdelava psiholoških profilov tistih, s katerimi se ne strinjajo. To seveda ne velja za vse zaresovce, velja pa za najtežje omejence, ki svet vidijo črno-belo oziroma rdeče-črno. Slednje po analogiji velja tudi za pomladne forumovce oziroma komentatorje v spletnih dnevnikih. Za zaresovce, ldsovce, skrajneže iz Mladega foruma SD in še koga so vsi, ki mislijo drugače, janšisti, za skrajneže iz SDS-a, N.Si-ja in SLS-a so vsi, ki mislijo drugače, komunisti … Po eni značilnosti pa zaresovci od ostalih močno izstopajo: v krdelnem pozivanju h gonji proti drugačemislečim. Kljub temu da sem zaresovske blogorejce na to že večkrat opozoril (na straneh Zaresa, Razgledov in Vesti), to še naprej vztrajno počnejo. Začne se tako, da zaresovec (morda že podzavestno) piše v prvi osebi množine („mi tako mislimo”), nadaljuje se s pozivanjem istomislečih k diferenciaciji, konča se z upravičevanjem, da gre v resnici za že oblikovano ideološko skupino. Skratka, ko ideološko obremenjenim zaresovcem zmanjka vsebinskih argumentov, se zatečejo pod okrilje (zamišljene) horde istomislečih. Takšen potek je postal ključni modus operandi zaresovske komunikacije.

Invalidna vlada, invalidna država

Janez Janša je včeraj šokiral mnenjske voditelje, kaj šele polpismeno množico spletnih uporabnikov. V svojem prvem odzivu dva dneva po volilni nedelji je v Ormožu povedal, da situacija zaradi zaskrbljujočih razmer, ko se sile že dlje časa usmerjajo v blatenje Slovenije v tujini z namenom oviranja vlade, zahteva korenite spremembe, izključen ni niti odstop vlade. Na vprašanja novinarjev ni počakal.

Večina odzivov se nagiba k razlagi, da gre za trenja znotraj vladne koalicije. Mnogi ne verjamejo, da gre za resno možnost odstopa, ampak se nagibajo k teoriji, da gre le za prebrisano taktiko v sklopu samopogubne strategije. Predaleč gredo tudi komentatorji, ki se jim že prikazujejo predčasne volitve. Vsak kritik, ki resno dopušča ali celo zagovarja takšno sklepanje, po mojem mnenju nima veliko pojma o realni politiki.

Na predsedniških volitvah nismo volili vlade

Tuji mediji so včeraj v glavnem povzemali interpretacije iz slovenskih, češ da smo Slovenci v nedeljo izrekali nezaupnico vladi. Nemškemu kolegu sem pojasnil, zakaj to ni res, in sploh ni imel problema razumeti. 

Ali je Peterle izgubil zaradi vlade?

Vprašanju pritrjuje oziroma ga zagovarjajo Türkov volilni štab in drugi akterji. V to smer razmišlja tudi Vojko v Razgledih. Po mojem mnenju je Peterle izgubil, ker je bil mlačen, ljudje so ga dojeli kot neiskrenega ali že skoraj tujca. Na očitke v medijih, ki so ga povezovali s Cerkvijo, ni prepričljivo reagiral. Prav tako mu ni koristilo, da je Türkov štab kampanjo medijem serviral kot propagando za vlado v senci. V boju za predsednika kljub temu ni bil kritičen odnos javnosti do sedanje vlade, ampak Peterletov odnos do vlade - ki je tako kot glede ostalega ostal nejasen. “Jaz bi si prizadeval za sodelovanje,” daje vtis šibke pozicije. Türk se je, čeprav za moj okus neprimerno (da se udeleži uličnih demonstracij) kazal v močnejši vlogi. Po bolehnem Drnovšku si Slovenci za predsednika želimo močno osebnost.

Čuj, ti, v Ljubljani si!

Preveril sem, ali je situacija v Sloveniji res tako kritična, kot je o njej pisal Andrej Košak. Če bi mu verjel, bi v Ljubljani srečeval same depresivce, nesproščene prenapeteže, nagnjene k nasilniškemu obračunavanju. Preizkus resničnosti je pokazal precej drugačno sliko. Jasno, saj je slika odvisna tudi od opazovalca. V svoji mini raziskavi sem se osredotočil na naslednje teme: protikadilski zakon, inflacija, brezposelnost, cestni promet in mediji.

Zakaj se ukvarjamo s preteklostjo

Denis Sarkić je v tipični* politični debati o partizanih in domobrancih na Vesti vprašal, zakaj se ukvarjamo s črno zgodovino, in ne raje ponosno uživamo v prihodnosti. Moj odgovor:

Ob omembi ponosa sem dobil asociacijo na “ponosan srpski narod”. V čem je srbski ponos? Da slavijo svoje poraze kot zmage. To je narodni mit. Vsak narod ima svoje mite, ki niso vsi slabi. A navedeni srbski mit je narodno škodljiv, zaradi njega ima Srbija še vedno narodne probleme, pa tudi za (bližnjo) prihodnost ji ne kaže najbolje. Država z veliko škodljivih mitov so tudi ZDA. Mit o uspehu sposobnega posameznika ima za posledico brezsrčni kapitalizem, mit o ogroženosti s strani marsovcev spodbuja nenormalna sredstva za vojaško industrijo, mit o superiornosti njihove demokracije izvaža v preostali svet imperialistične vojne. Tudi slovenski narod spremlja nekaj škodljivih mitov. Miti o Titovih junakih in nujnosti krvave revolucije nas odvračajo od sodobnega raziskovanja zgodovine in, kar je še posebej zaskrbljujoče, uničuje odgovornost za pravno državo. Mit o neizbežni domobranski kolaboraciji redi hlapčevsko miselnost. Mit o pozabljanju preteklosti koristi tistim, ki so v totalitarizmu s propagando mite ustvarjali in ki še vedno zavzemajo privilegirane položaje. Napreden narod svoje škodljive mite zavrže.

*Op.: Tipična spletna debata hitro zaide s svoje téme, nakar prevladajo argumenti ad hominem. Gre za splošen pojav, znan tudi kot Godwinova zakonitost.