Slovenski politični analitiki politični prostor večinoma opisujejo kot ideološko polariziran.
Sam takšnemu poenostavljanju odločno nasprotujem. Prepričan sem, da je govorjenje o dveh blokih volivcev skregano z realnostjo. Nasprotujem tudi enodimenzionalni delitvi na „leve” in „desne” stranke ter še bolj delitvi na „leve” in „desne” volivce. Trdim, da je ideološka polarizacija predvsem medijski konstrukt, ki ga večina osrednjih medijev namerno oživlja pred vsakimi volitvami. Za iste namene ga le priložnostno oživljajo tudi v političnih strankah.
Glede strank. Po nobeni smiselni logiki ni mogoče po skupku kriterijev levo-desno konsistentno razvrstiti Zares, LDS in SD na isto stran, hkrati pa SLS in SDS na nasprotno stran. Razen če uporabimo nesmiseln lipovski kriterij, da je napad na Janšo ključni element opredelitve levice. Pa še ta se v primeru SLS izjalovi.
Glede volivcev. Resda je možno anketiranca v javnomnenjski raziskavi postaviti pred sugestivno izbiro, naj se na enodimenzionalni lestvici sam razvrsti levo-desno (ali sredino) – kot je v Omizju na TV Slovenija razlagal Niko Toš (ki menda verjame v ideološko polarizacijo). Vendar je treba upoštevati dva pomisleka. Tipična raziskava, ki jo je Toš opisal, anketirancu pri tem vprašanju sploh ne ponudi samoopredelitve po večdimenzionalnem kriteriju. Poleg tega anketiranec pri odgovarjanju na zaprta vprašanja vloži relativno manj kognitivnega truda, saj mu veliko lažje aplicirati popularne medijske konstrukte.
Nekaj protiargumentov teoriji o ideološki polarizaciji na dva bloka. 1. Vse vlade do sedaj so bile sestavljene iz koalicije raznorodnih strank. 2. Vsaj tretjina volivcev je še do sredine volilne kampanje neopredeljena. 3. Volivci razvrščajo politične stranke tudi drugače od medijskega konstrukta. Prav tako se politične stranke ne samoopredeljujejo ves čas enako. 4. Kot je v Omizju pokazal Niko Toš, se razmerje levo in desno samoopredeljenih volivcev (ne glede na strankarsko opredelitev) od volitev do volitev precej spreminja (leta 2004 je bilo približno izenačeno, medtem kot je bilo leta 2004 in 2008 močno v prid levim, približno 50 proti 30). Če bi bil politični prostor zaznamovan z ideološko polarizacijo, ne bi prihajalo do tako velikih premikov. 5. Večine volivcev politika vendarle ne briga v tolikšni meri. Velika večina je pragmatičnih, na volitvah jih predvsem zanima, katera stranka jim lahko realno dvigne materialno kakovost življenja.
Ideološka polarizacija torej ni značilna niti za volilno telo niti za politične stranke, ampak predvsem za propagandistične medije. V določeni meri se je na letošnjih volitvah dogajala strateška polarizacija. Vendar ne v smislu, kot jo opisuje Dejan Verčič v zadnji sobotni prilogi Dela, da so volivci z izbiro med SDS in SD odločali med „desnosredinsko” in „levosredinsko” vlado. Verčičeva teza pravzaprav govori o strateškem glasovanju, in ne o strateški polarizaciji. Sam trdim, da na letošnjih volitvah ni prevladovala ideološka prišla izbira stranke, ampak polarizacija v smislu izbire osebnosti za bodočega mandatarja, lahko bi jo poimenovali tudi osebnostna polarizacija, izbira načina vodenja. Letos je postalo nedvomno, da bo vlado sestavljal relativni zmagovalec volitev. Polemika o tem se je končala že pred začetkom volilne kampanje, in sicer s konsenzom. Volivci so imeli letos bolj kot prejšnja leta pred očmi bodočega mandatarja kot samostojno osebnost, in ne kot predsednika stranke.
Zaupanje za prevzem te odgovornosti sta večinsko pridobila Borut Pahor in Janez Janša, medtem ko volilno telo na premierskem položaju očitno noče videti arogantneža Golobiča in frajle Kresalove, prav tako ne palčka Erjavca, tajkunofila Šrota in pištoljera Jelinčiča. Pristaši ideološke polarizacije se s to tezo ne strinjajo. Zaresovci visoko čislajo nadsposobnega Golobiča, ki da si v vladi zasluži bistveno večji vpliv od na volitvah zaupanega. Sdsovci so prepričani, da mora zaradi visokega rezultata vladno koalicijo sestavljati tudi SDS. Do slednjega zaenkrat ne bo prišlo, saj se je trojček KGB zavezal k ideološki polarizaciji.
Iz ideološkega trojčka tako in drugače izstopa Borut Pahor s presenetljivimi zaobljubami. Pahor javnosti vliva upanje, da je ideološka polarizacija orodje in orožje preteklih časov, ki se je v rokah skrajnežev že precej obrabilo in ukrivilo. Oblika spominja na bumerang. Slovenska demokracija je letos vstopila v polnoletnost.
Filed under: Mnenjski voditelji, Pravila in vrednote, Volitve in referendumi
