Pobude N.Si za povečanje števila poslancev na 92 (en poslanec za zamejce, en poslanec za Slovence po svetu) ne podpiram.
Ne vidim močnega razloga, zakaj bi imeli državljani Slovenije, ki živijo v tujini, pravico dveh glasov (en glas za 88 poslancev, drugi glas za dodatnega poslanca). Tak sistem sicer že velja za pripadnike madžarske in italijanske manjšine.
Ne glede na opredelitev za ali proti pa se mi zdi sramotno, če mnenjski voditelji žalijo Slovence v tujini. Navajam dva primera.
Miloš Čirič, nekakšen lobist za “levičarske” stranke, je nasprotovanje v Studiu City utemeljil takole: „Jaz sem globoko prepričan, da tisti, ki nima nobenega interesa tukaj direktnega, se pravi, ki ni odvisen od odločitev, kaj se tukaj dogaja, ne bi smel voliti. Preprosto zato, ker se potem odločaš na podlagi ideologije, ne pa na podlagi interesov. ”
Stališče vsebuje napačni predpostavki, da interes ne more biti nekaj ideološkega in da volivci v Sloveniji ne volijo ideološko. Čirič tako Slovencem izven matične domovine odreka možnost, da bi imeli glede Slovenije relevanten interes. Drugače povedano: Čirič bi Slovencem v tujini odvzel tudi že obstoječo glasovalno pravico.
Podobno stališče je v soočenju na TV Slovenija zagovarjala Pečetova dvojčica Barbara Žgajner Tavš iz stranke Lipa: „Ljudje, ki ne živijo v naši državi, težko odločajo oziroma ne morejo odločati o aktualnih zadevah, ki se tičejo vseh ljudi v naši državi.”
Pri teh izjavah ne gre samo za žalitev Slovencev v tujini, ampak sta nevarni tudi z vidika demokracije. Citirana osebka s tem zavzemata diktatorsko pozicijo, iz katere tudi prebivalcem Slovenije arogantno določata, kateri interes na volitvah jim dovoljujeta.
Filed under: Institucije, Pravila in vrednote
Jaz sem predlog razumel tako, da bi imeli državljani s stalnim bivališčem v tujini en sam glas, a svoj poseben (ekstrateritorialni) okraj z dodatnima poslancema. To bi bilo pametno: saj jih je številčno itak toliko kot je vololcev v dveh povprečnih volilnih okrajih. Ne strinjam pa se s poslancem za zamejce. Tu gre za državljane tujih držav. Če pa imajo tudi slovensko državljanstvo, lahko volijo kot zdomci. Zamisel je torej dobro izhodišče za premislek, uredil pa bi ga podobno kot Italijani v t.i. “Zakonu Tremaglia”. Dva dodatna okraja, kjer se poslanca izvoli po enokrožnem večinskem sistemu (in ne po absurdnem in nepreglednem sistemu, po katerem se voli poslanca narodnosti): eden za slovenske državljane s stalnim bivališčem v sosednjih državah, eden za tiste od drugod. Ali še bolje: eden za tiste s stalnim bivališčem v sosednjih državah in v državah bivše SFRJ, eden za tiste od drugod (pač tako, da je številka v obeh primerih čimbolj enaka). Drugače se popolnoma strinjam s tvojo refleksijo.
V pobudi so zapisali, da bi dve novi poslanski mesti uvedli po zgledu kot za madžarsko in italijansko manjšino. Kakorkoli, sam predlogu niti ne nasprotujem. Upam samo, da spremembi ustave ne bo sledil referendum, ki bi se volivcem zdel odvečen, češ, „naj se sami tam zgoraj zmenijo.”
Že to, da imajo volilno pravico tisti, ki jih ni tukaj in posledic poslanskih odločitev ne čutijo v isti meri kot mi, je še najbolj podobno pretepanju s tujim kurcem po koprivah, še bolj smešno, da ne rečem paradoksno pa bi bilo, če bi slednji dobili še svojega poslanca – ali bi ta poslanec živel v Sloveniji – potem ne bi bil niti zamejec niti Slovenec po svetu, ali pa bi živel za mejo oziroma po svetu – potem ne bi mogel opravljati svoje funkcije.
Skratka ta poteza je predvsem poskus neke stranke,ki ji na volitvah ne kaže najbolje, da si pridobi nekaj dodatnih glasov in po možnosti še kakšnega “Jokerja”.