Negativna pluralizacija medijev je nov strokovni izraz na slovenskem medijskem prizorišču. Izraz je v Odmevih predstavila komunikologinja Sandra Bašić Hrvatin.
Eksplicitne definicije Sandra Bašić Hrvatin sicer ni povedala, a po njenem izvajanju gre v glavnem za problem, da se pojavljajo brezplačni mediji z vsebinami, ki so zelo problematične, natančneje: samo vsebine določenih brezplačnikov so problematične. In še natančneje: določene vsebine nam niso všeč, zato se v medijih ne bi smele pojavljati.
Poleg osnovne značilnosti glede všečnosti vsebin je strokovnjakinja za medije izpostavila še nekaj motečih okoliščin:
Brezplačnik ni brezplačen. Ta nesmisel je bil podkrepljen z demagogijo, da si revni ljudje ne morejo privoščiti več različnih medijev, zato so odvisni od (samo določenih) brezplačnikov.
Nejasni finančni odnosi. Argument je še prepričljivejši, ko izvemo, da Sandra Bašić Hrvatin ne bi znala ustanoviti izdajateljske hiše za tak časopis.
Vpis v razvid medijev. Ministrstvo za kulturo je časopis vpisalo v medijski razvid, kar je dokaz, da je smiselno verjeti v teorijo zarote.
Neželena pošta. Ker nam (samo določeni) brezplačniki niso všeč, sploh nimamo izbire, ne moremo se jih obraniti, v poštni nabiralnik pridejo, tudi če jih ne želimo.
Pisanje pod psevdonimi. Že mogoče, da je v svetu objavljanje novinarskih prispevkov pod psevdonimi zelo redko in nenavadno početje, ampak v Sloveniji to res ni nič novega (obstaja na primer tudi v reviji Elle).
Tomaž Bratož je debato med Sandro Bašić Hrvatin in Matejem Makarovičem sklenil takole: „Bralci bodo na koncu povedali, kaj naj preživi in kaj ne. Upajmo, da bo zgodba takšna.”
Filed under: Mediji
Kaj sploh še ostane velikim, bi lahko podnaslovil zgornji zapis. V šesti številki Ekspresa izvemo, da se tudi v osrednjem časopisju nekateri pisci skrivajo za psevdonimi. V Slovenskih novicah je včasih pod vzdevkom Štefan Klep objavljal Zdenko Roter, v Nedeljskem dnevniku je pod vzdevkom Dore Tomažič baje pisal Zlatko Šetinc.
Profesorica Sandra Bašić Hrvatin je za MMC ponovno navedla kritiko glede brezplačnosti brezplačnikov:
„Papir, na katerem so tiskani, ima svojo ceno. Novinarji in novinarke, ki ustvarjajo vsebine, so za svoje delo plačani. Nekdo je plačan tudi za to, da jih dostavi v naše poštne nabiralnike. Vse to plačujejo oglaševalci v zameno za to, da jih v roke vzame čim večje število ljudi. Takrat ko jih berete v svojem prostem času, delate za oglaševalce, plačilo pa je vaš čas in pozornost.”
Nasprotno od nje je brezplačnost v realne okvire postavil odgovorni urednik Žurnala, Goran Novković:
„Zavračanje brezplačnikov kar počez ni upravičeno. Če se postavimo na takšno stališče, potem bi lahko kar počez kritizirali brezplačne televizijske programe, brezplačne radijske postaje, brezplačne medije na spletu in tako naprej. Vsak brezplačnik je posebna zgodba.”