Danes je skupaj z reklamami v poštni nabiralnik prispela tudi prva številka brezplačnega tednika Ekspres. Če ne bi nanj takoj opozoril tale klovnski dvojec, ga sploh ne bi opazil. Po mojem prvem vtisu gre za civilno družbeno iniciativo. Nika Albreht v uvodniku zapiše:
Kot državljani si najbolj želimo odprto konkurenčno okolje, v katerem bi podjetja tekmovala med seboj za naklonjenost potrošnikov, politiki za naklonjenost volivcev in mediji za naklonjenost bralcev in gledalcev. Slovenija je žal še vedno družba monopolov, vsak poskus spreminjanja tega zatohlega stanja pa je bolj kot ne pospremljen z neusmiljenimi kritikami.
Prve kritike časopisu (oziroma tistim, ki stojijo za njim, kar je za logika z napačnimi predpostavkami in telepatskimi psihopatskimi anticipacijami itak jasno, da je to Janez Janša) očitajo nejasno lastništvo, rumeno vsebino in visoko naklado. Ker je to že vsaj tretji primer, ki potrjuje „pravilo” (poleg Slovenskega tednika in Reporterja), se teorija zarote zaokroži z naslednjimi štirimi samoumevnimi predpostavkami, ki morajo biti jasne vsakemu slovenskemu študentu logike: določena politika operira s skrivnimi finančnimi fondi, določena politika zlorablja medije in želi premišljeno manipulirati (in to še bolj kot slovenska Avtoriteta logike), določena politika za to početje najema novinarje ali pa tudi ne, ta ista politika je politično in moralno pokvarjena. Skratka, našteli smo dvakrat nič in še dvakrat isto.
Ampak to še ni vse. Sledijo še presenečenja in pričakovanja: Ekspres sploh (še) nima reklam, v glavni temi „udriha po informacijski pooblaščenki v sporu Pirc-Soršak” (beri: dvomi v pravilnost njene odločitve, saj Pirc-Musarjevi nasprotuje celo pravno mnenje inštituta, ki ga vodi Lojze Ude) in je nasploh neprijazen do Zorana Jankovića in celo do Boška Šrota. Kot da Ekspres ne bi zagrešil že dovolj grehov, sta kar tri strani od štiriindvajsetih s člankom in kolumno zapolnila nebodijutreba Drago Jančar in Matej Makarovič. Absolutno nesprejemljivo!
V posmeh citatu iz uvodnika svoj lonček visoko intelektualnih izbljuvkov pristavljajo tudi kritiki v Drugem domu. Jure se naslaja nad tem, da so desnici (?) poleg nacionalne televizije in STA ostali le še (nekateri?) brezplačniki. Skratka, vseh ostalih trobil je na veselje „skrajnih levičarjev” dovolj in tudi dovolj dobro lažejo. Zaresovec Had pa odšteva še 52 dni.
Očitno so za demokracijo „skrajnih levičarjev” še celo brezplačni časopisi preveč moteči. A le tisti, ki ne trobijo v isti rog kot strokovnjaki s podporo laškega šrotja.
Ekspresa na žalost nisem dobil, ker spadam v podeželski krog in se nas zgleda ne bodo usmilili. Tako sem obsojen, da kvečjemu vidim Slovenski tednik, ki pa je resnično poden. Recimo kot Novice, ki se mi skupaj z drugim rumenim smetjem, ne glede na politično obarvnost, ne zdijo vredne branja.
Sicer pa imam svoja vprašanja glede teh brezplačnikov: kdo in kako jih financira. Če za njimi (v tem primeru) stojijo ‘Janševe sile’, ali to pomeni, da so samo predvolilni projekti ali pa bo sčasoma Slovenija dočakala spodoben desno sredinsko usmerjen dnevnik.
Kolikor se meni zdi, gre predvsem za predvoline projekte, ne za kaj resnega. Razen Reporterja, ki samo vrača stvari na staro glede Maga in bo ostal na trgu, ker je tudi povpraševanje zanj.
Makarovič in Jančar sta že dobra pisca. Če bi bilo več takšne kvalitete, bi se dalo vzpostaviti nekaj užitnega za vse tiste, ki jim ni po volji pretežno v v levo usmerjena medijska scena.
Ne vem, kako bi lahko brezplačni tednik nakazoval desnosredinski ali levosredinski dnevnik. Ne vidim povezave, razen v teoriji zarote. Izhajanje dnevnega časopisa se financira iz naročnin, prodaje in oglasov. Če eden od teh elementov preveč prevladuje, to s sabo potegne določene negativne konsekvence. Izdajanje novega časopisa je zelo težek posel. Za klasične medije tipično velja, da postanejo rentabilni šele po daljšem času izhajanja. Vnaprej pripisovati, že takoj po prvi številki, kdo za kom stoji, na podlagi zgoraj opisanih predpostavk oziroma nestrinjanja z vsebino, je zabaven klovnski šov, nikakor pa spodoben kritik takšnih špekulacij ne more imenovati resna analiza.
No, resnih, raziskovalnih novinarjev pri nas tako ali tako ni (več). Vsi preplonkavajo eden od drugega, od svetovnih medijev, člankov kakih bolj resnih tujih novinarjev ipd.
Ampak, ko sem prijela danes v roke časopis in v njem videla tole o tem novem tedniku Ekxpres, sem si šla takoj pobrskati po internetu, kaj je to za ena stvar. In ja, mislim, da je res še eno sranje, ki ga pač plasira politika in ne “ta zaresni novinarji” (ker teh pri nas, kot že rečeno, itak več ni).
Tudi malo zato se mi zdi tale prispevek na temo Ekspresa bolj ko ne desna m(i/o)litev množice obtožb na račun novega tednika. Je pa nekaj zelo vprašljivo. Od kod denar? Spet od kakega tajkuna? Namreč, taka naklada, pa bre reklam, brez cene (ker je brezplačnik)… Kako, od kje? Je spet zadaj kaka velika, nova firma v smislu Mediapolisa?
Vsekakor mediji v Sloveniji postajajo burleska. Počasi se bom odjavila od vsega in se raje usmerila vase, kot v svet. Očitno je to bolj perspektivna “panoga”. Poduhovljanje namreč, saj če ne drugače, nas bo ta vlada poduhovila s sodobno RKC inkvizicijo.
Cinično bi lahko rekel, da tega sranja (spomnimo se, da so brezplačniki obstajali že pred Ekspresom in Slovenskim dnevnikom, na primer Žurnal, Dobro jutro, Total, itd.) ne plasira niti politika niti zaresni novinarji.
Moj prispevek ni mišljen kot miljenje (blažitev) neupravičenih obtožb čez Ekspres, ampak kot razkrivanje klovnskih štosov v teh obtožbah.
Zanimivo razmišljanje Boštjana M. Turka v današnjem Večeru:
„Nataša Pirc Musar brani interese monopolnih podjetij ne zato, ker bi bilo tako prav, temveč zato, ker s tem brani interese njihovih lastnikov, večinske silnice v tej smeri pa še vedno kažejo proti Forumu 21 in njegovemu pobudniku, je sklep te zgodbe. Njen širši zaključek pa za tranzicijsko levico ni več tako ugoden. Ljudje so Nino Plavšak že povezali s Tonetom Ropom, njega pa s pridobitništvom nekdanje gospodarske elite, ki je bila glede na značaj socializma nujno tudi politična. Sedaj pa so začeli tajkunske zgodbe, obrambe monopolov in neupravičeno bogatenje vse bolj identificirati s političnimi predstavniki taiste levice, pri čemer se je na udaru najbolj znašel prav nič krivi Borut Pahor. Njegove javne besede so bile, da bodo skušnjave vladanja po starih vzorcih (eldeesovih, op. B. M. T.) silovite. Ta izraz dobro ponazarja brezmočnost predsednika Socialnih demokratov, ki bi se kot eventualni mandatar znašel pod neznosnimi pritiski.”
Ervinator,
ne trdim, da se bo kaj takšnega zgodilo (da bo razvoj brezplačnikov in širjenje kroga sposobnih avtorjev privedlo do dovolj velike mase sposobnih ljudi, ki bodo sploh sposobni na noge postaviti kaj tako zahtevnega). Strinjaš pa se verjetno, da potrebujemo desno sredinski dnevnik.
Da pojasnim v zgornjem odstavku zapisano: meni se zdi, da imamo zelo malo sposobnih novinarjev, komentatorjev itd, sploh na desnici, ker je bilo vsakemu, ki ni bil čisto ideološko usmerjen v eno smer, onemogočeno, da bi ustvarjal. Zato tudi imamo tako zelo na levo nagnjeno medijsko sceno. Potrebno je torej nekaj časa, da se takšni avtorji razvijejo. Potreben je seveda tudi prostor, kjer se lahko razvijajo. Če nekomu ne daš priložnosti pisati iz tedna v teden, če mu ne daš podpore, ker nočeš videti objavljenega njegovega mnenja, kako je potem za pričakovati, da bo takšen človek vztrajal? In ker je dejansko zelo malo prostora za kvalitetne ne levo usmerjene pisce, se lahko zgodi, da Makarovič ali Jančar pišeta za Ekspres. Jaz to popolnoma razumem. Gotovo pa bi raje pisala za kvaliteten dnevnik Ekspres, ne za navaden brezplačnik.
Torej, jaz trdim, da bo za politične sile in intelektualce desno od sredine nujno, da se prej ko slej pojavi desno sredinski časopis, kjer jim bo omogočeno pisati v skladu z njihovimi vrednotami. To bo tudi nujno za razvoj slovenske demokracije. Ne zato, ker bi se vsi med seboj strinjali, ampak ravno zato, ker bodo volivci izpostavljeni več različnim mnenjem o istih temah, na podlagi česar se bodo mnogo lažje odločali v skladu s svojimi interesi, kot če večina vedno znova tuli v isti rog.
Tvoja argumentacija je dobra, čeprav se z enim argumentom ne strinjam. Res je, da medijska scena zelo na levo nagnjena, vendar ne toliko zaradi tega, ker je večina novinarjev „levo usmerjenih”, ampak ker so se „desno usmerjeni” eksistencialno prisiljeni podrejati „levičarskim urednikom” in uredniki „levičarskim centrom moči” (opomba: polarizacijo levo-desno tukaj sprejmem zgolj zaradi poenostavitve debate).
Koristnost novih brezplačnikov za slovenski medijski trg vidim v tem, da hkrati s padanjem branosti etabliranih „levičarskih” medijev le-te ekonomsko silijo v blaženje svoje politikantske drže. Ne da bodo objektivni, ampak da bodo premislili o svojih agendah. Po stopnji laži so slovenski dnevni časopisi veliko hujši od „toaletnega papirja”.
Licemersko oziroma zaresovsko je časopisom, ki niso „na liniji”, očitati financiranje iz reklam ali celo že takoj po prvi številki odsotnost reklam – če vemo, da je oglaševanje (še vedno) pretežno v rokah linijskih zakupnikov oglaševalskega prostora, ki na oglaševalce tudi politično pritiskajo (v premislek: leta 1998 smo lahko javno opazovali, kako je Dnevnik pri oglaševalcih iz Kučanovega kroga agitiral, naj ne oglašujejo v Magu).