Referenduma o pokrajinah se nisem udeležil. Ta zgodba z umazanimi ozadji me sploh ni kaj dosti zanimala. Zanimivejše je vprašanje, kaj je vlada želela doseči z referendumom. Gotovo niso resno mislili, da je zakonodajo o pokrajinah (spremembo ustave) realno mogoče sprejeti še pred letošnjimi volitvami.
Kakšno podporo prebivalcev ima ustanovitev pokrajin, bi lahko vlada poizvedela na občutno cenejši način, z anketno raziskavo. Saj vladne stranke javnomnenjskih anket ne zavračajo absolutno; zavračajo raziskave tistih izvajalcev, ki so v preteklosti svojo verodostojnost zapravili. V preteklosti je glede določenih vprašanj ta vlada že naročila in tudi ustrezno upoštevala anketno merjenje javnega mnenja. Torej to ni bil glavni razlog.
Drugi možni razlog za referendum je pritisk na nasprotnike predloga o pokrajinah. Ampak nezavezujoči referendum k temu pritisku komaj kaj prispeva. Referendum nasploh je logično orodje opozicije, in ne vladajoče koalicije. Referendum o pokrajinah tega učinka nima še posebej zaradi tega, ker obstaja možnost različnih interpretacij rezultatov, in zaradi nizke udeležbe glasovalcev. Udeležba je ne glede na sprenevedanje pomemben odločevalni dejavnik.
Strokovna utemeljitev za 13 ali 14 štirinajst pokrajin ostaja enaka ne glede na izid referenduma. Šele v povezavi s cirkusom Zorana Jankovića sem izvedel, da je predlog za 14 pokrajin nastal že v prejšnjem mandatu, in sicer pri strankah LDS in SD. Število pokrajin je bilo še v začetku leta 2007 večinsko podprto na sestanku predsednikov (tudi opozicijskih) parlamentarnih strank. Kdaj in zakaj so se potem opozicijske stranke premislile in začele zahtevati število pokrajin šest ali osem, mi ni znano.
Iz vladnega odgovora Zoranu Jankoviću še izvemo, da regionalizacija ne pomeni nove administracije, pač pa gre za prerazporejanje približno 4 200 obstoječih delovnih mest z državnega na pokrajinski nivo. Pokrajine bi financirale svoje naloge s prihodki od davkov in drugih dajatev, ki so sedaj prihodek države, kar pomeni, da bi se obstoječi finančni viri le prerazporedili. V sklopu predlogu je predvidena še ukinitev Sklada kmetijskih zemljišč in prenos zemljišč na bodoče pokrajine. Bistvo regionalizacije je namreč v decentralizaciji.
Tem argumentom za 13 ali 14 pokrajin, v kolikor držijo, lahko ob izteku mandata sedanji sestavi parlamenta nasprotujejo le zares nekonstruktivne politične stranke. Kaj je na koncu referendum dosegel? Transparentnejšo javno razpravo, v kateri se spet potrjuje, da forumske in nacionalistične stranke ravnajo v nasprotju s svojimi besedami. Stranski učinek te razprave je tudi razgaljenje klovnske drže Zorana Jankovića.
Filed under: Politike, Volitve in referendumi
