Dušan Mramor je še en, ki pritrjuje demagogom glede fiskalnih vzrokov za povišano inflacijo v Sloveniji. Mramorjevo mnenje je zanimivo tudi zaradi tega, ker je kot Veliki strokovnjak neuspešno vodil finančno ministrstvo pod šefom Tonetom Ropom.
Vladi sem ob predstavitvi brošure Slovenija danes že predlagal, naj v boju proti opozicijskim demagogijam sestavi hipotetično primerjavo, s kakšnimi rezultati bi imeli opraviti danes, če bi uveljavili najglasnejše opozicijske predloge. Mramorjeva kritika se kar sama ponuja za primer.
Na vprašanje Mladinine novinarke, kaj bi vlada morala storiti, je Mramor odgovoril: „Vlada je inflacijo gasila s prilivanjem bencina na ogenj. Pri tem imam v mislih povišanje pokojnin, znižanje davkov, brezplačno dijaško prehrano, brezplačen vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, uvedbo posebne davčne olajšave za ljudi z najnižjimi dohodki, v času največje rasti gospodarstva je vlada še dodatno pospeševala rast z izjemno rastjo investicij v gradnjo cest …”
Sklep: vlada, ki bi ji strokovno svetoval ali jo vodil Dušan Mramor, bi znižala pokojnine, povišala davke, odpravila bi brezplačno dijaško prehrano, ukinila bi brezplačen vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, razveljavila bi posebno davčno olajšavo za ljudi z najnižjimi dohodki, upočasnila bi gradnjo cest, …
Filed under: Mnenjski voditelji, Politike
Očitno ne veš nič o ekonomski teoriji…
Vse kar piše v sklepu bi znižalo inflacijo, seveda bi istočasno znižalo gosp. rast, ampak bi znižalo inflacijo. Gospodarska rast in inflacija navadno negativno korelirata zato se ekonomska politika odloča ali za nižanje gosp. rasti in z njo nižanje inflacije (ohlaja gospodarstvo) ali pa spodbuja rast in inflacija se zviša.
Burns, tvoj argument je izjemno šibek: pišeš, da x in y običajno korelirata. To v obrambo Mramorju ne bo zadostovalo. Pri Mramorjevi demagoški kritiki je namreč problem hujši. Predvsem je napačno trditi, da je za povišano inflacijo lanskega leta kriva fiskalna politika. Preprosto dejstvo: lansko leto smo prvič imeli proračunski presežek, strukturni javno finančni primanjkljaj pa se je močno znižal (Lahovnik je trdil, da se je zvišal). Po nobeni ekonomski teoriji za inflacijo ni bila kriva fiskalna politika. Rečemo lahko kvečjemu, da je bila vlada fiskalno premalo ambiciozna (čeprav bistveno bolj kot prejšnje). In ne pozabi, Mramor zagovarja odpravo socialnih ukrepov, med drugim tudi ukinitev posebne davčne olajšave za ljudi z najnižjimi dohodki.
Poleg tega ni popolnoma jasno, kako nižanje davkov dviga inflacijo.
Nižanje davkov bi bil bistveno boljši ukrep omilitve učinkov inflacije kot razni draginjski dodatki.
Če država nima v rokah instrumentov monetarne politike, ji ostanejo samo instrumenti fiskalne.
Če v državi raste inflacija bolj od povprečja enakorazvitih držav, je razlog v slabi fiskalni politiki, nikakor ni res, da imamo vso inflacijo uvoženo. Torej…
Če oblast nekje popusti z namenom,da je bolj socialna, mora nujno zategniti drugje, sicer je jasno, da se inflacija ne more umiriti.
Socialna politika, taka kot jo izvaja ta vlada, je vsa razfrčkana, kljub najbrž dobri nameri.
Ja, Nevenka, vlada bi morala bolj zategniti trgovce.
Medtem ko so se na razvitih zahodnih trgih cene pri trgovcih povišale manj kot pa cene pri proizvajalcih (trgovci povišanja niso v celoti prelili na potrošnike, ampak so znižali marže), so se v Sloveniji maloprodajne cene povišale bolj kot pa proizvajalske. Slovenski trgovci torej ne samo, da niso znižali marž, ampak so na račun višanja vhodnih cen kovali dodatne dobičke.
Kako je bilo v času Mramorjevih financ pod Ropom, ki je v Mercatorju nastavil Jankovića, pa je Janković sam najbolj nazorno povedal tukaj.
Res je da pomanjkanje konkurence prevali rast cen surovin z trgovcev na kupce, in to je verjetno eden od dejavnikov v inflaciji, tudi zunanji vplivi kot so rast cen energetnov in hrane so znani, vendar pa to ne izpodbija dejstva, da nižanje davkov in fiskalna poraba spodbuja gosp. rast in posledično premakne kratkoročno Philipsov-o krivuljo in ravnotežjain zviša inflacija. Slika je tu: http://en.wikipedia.org/wiki/Image:NAIRU-SR-and-LR.svg
Ob tem moram povedati, da so po mojem mnenju nižji davki in zmanjšanje proračunske porabe (ali vsaj manjša rast kot rast BDP) prava smer, me pa moti posploševanje ekonomije, ki je v zadnjem času prisotno povsod; kot da obstajata samo dva ekstremna scenarija, in če ne verjameš v enega si za 50% ljudi levičarski komunist, po drugem ekstremu pa kapitalistični izkoriščevalec, ki goji otroke na plantaži in jih prodaja za rezervne dele.
Teorije (keynesijanske) res pravijo, da proračunski primanjkljaj oziroma javno zadolževanje lahko poveča inflacijo. Vendar povezava med primanjkljajem in stopnjo davkov ni tako preprosta, kot očitno predpostavljaš ti. Bistveno za razlago je, da Slovenija lani sploh ni imela proračunskega primanjkljaja, stukturni pa se je močno znižal, država je trošila relativno manj kot prej. Po ekonomski teoriji torej fiskalna politika ni višala inflacije.
Mramorjeva burleska je v tem, da se je glede napačne razlage o inflaciji pridružil demagogoma Lahovniku in Cviklu, hkrati pa opoziciji jemlje glavni socialni argument, namreč naj vlada pomaga tistim, ki jih je (globalna) inflacija najhuje prizadela.
Skratka, Mramor in podobni ne zmorejo konstruktivne kritike, ampak svoj nastop podrejajo opozicijskim demagoškim ciljem.
Pravzaprav so monetaristi tisti, ki pravijo, da povečevanje povpraševanje vodi le v višjo inflacijo na dolgi rok, in to nam kaže tudi graf. Država zaradi monetarne unije nima lastne monetarne politike zato uporablja fiskalno. Zniževanje javne porabe kot posledice reorganizacije javne uprave je definitivno plus trenutne vlade. In res je da politika uporablja svoje “razlage” ekonomske teorije na način, ki služi ciljam tiste stranke kateri “strokovnjak” pripada.
Dejstvo je, da vlada zdaj intenzivno spodbuja gospod. rast ker se bližajo volitve, medtem ko opozije kaže na najhujši možen scenarij kot posledico. V Sloveniji pa konstruktivne kritike ne upošteva nobena stran, zato se vsi držijo ekstremov.
„Pravzaprav so monetaristi tisti, ki pravijo, da povečevanje povpraševanje vodi le v višjo inflacijo na dolgi rok, in to nam kaže tudi graf.”
Joj, joj, …
Bajuk je tipičen Chicago boy.
http://vranika.blog.siol.net/2008/07/02/naomi-klein-milton-friedman-kapitalizem-katastrofa/
Kaj naj bi „chicago boy” sploh pomenilo po Naomi Kleinovi? Če to pomeni zagovarjati popolno prodajo državnega premoženja in odpravo regulatornih organov, je zares neumno to očitati Bajuku. Bajuk je daleč od tega, saj je eden najvztrajnejših zagovornikov slovenskega bančništva, nadzor nad tržnimi anomalijami pa je finančno ministrstvo pod njegovim vodenjem okrepilo. Še Barrack Obama je hujši „čikaški fant” kot pa Andrej Bajuk.
Bistveno za razlago je, da Slovenija lani sploh ni imela proračunskega primanjkljaja
Vsa leta prej je za financiranje avtocest šlo direkt iz proračuna od 40-100 milijard SIT, odvisno od leta. Ta vlada je prešla na novi način financiranja. Iz proračuna ne gre nič več, za vse se najemajo krediti, ki jih DARS odplačuje s cestninami. Če vzamemo to plus ugodna svetovna gospodarska gibanja, je logična posledica, da ni več primanjkljaja.
Seveda je logično (zaradi množice dobrih razlogov), da ni bilo proračunskega primanjkljaja, strukturni se je močno znižal, država je trošila relativno manj kot prej. Glede na to, kaj opozicijske stranke predlagajo, pa njihovo vladanje ne bi bilo tako uspešno.
Proračun lani ni izkazal presežka temveč primanjkljaj
Šoltes je opozoril predvsem na skromno črpanje evropskih sredstev. Prihodki iz sredstev EU so bili lani kar za 40 odstotkov nižji od načrtovanih ter celo nižji kot v letu 2006. Trend črpanja gre torej navzdol, je bil kritičen Šoltes ter spomnil, da pa je Slovenija lani v proračun EU vplačala 24 odstotkov več denarja kot v letu prej in celo 12 odstotkov več od načrtovanega. Slovenija je tako lani do proračuna EU izkazala neto primanjkljaj v znesku 8,6 milijona evrov. Medtem ko Slovenija počrpa praktično vsa razpoložljiva sredstva skupne kmetijske politike, pa je iz strukturnih in kohezijskih skladov lani ostalo 243 milijonov evrov nerealiziranih prihodkov, podobna številka se nakazuje tudi letos. V letih 2007 in 2008 bo tako ostalo skupaj približno 500 milijonov evrov nepočrpanih evropskih sredstev, je ugotovil Šoltes ter izrazil bojazen, da bo Slovenija zaradi počasnega črpanja do leta 2010 začela izgubljati razpoložljiva sredstva v proračunu EU.
http://www.mladina.si/dnevnik/01-10-2008-proracun_lani_ni_izkazal_presezka_temvec_primanjkljaj/
Golobič*, Mramor in Gaspari bi to ugotovitev, če bi se nanašala na njihovo vlado, opisali takole: če ne upoštevamo odhodkov in prihodkov iz in v institucije EU, je imela Slovenija v proračunu presežek.
* Opomba: Golobič in pajdaši so na analogen način širili demagogijo o stopnji revščine.