Šmorn javnomnenjskih raziskav

Predstavitev in izvedba mnenjskih poizvedb v slovenskih medijih je profesionalno polomija. Večer je prejšnji teden objavil rezultate nove ankete o predvolilni podpori politični strankam. Agencija RM Plus je stranki SD namerila 15 odstotkov, stranki SDS pa 11 odstotkov.

Osnovne podatke o javnomnenjski poizvedbi je Večer razkril v ločenem članku. Tam izvemo, da standardna napaka vzorca pri 95-odstotni zanesljivosti ne presega 3,5 odstotne točke. Drugače povedano: izvajalec mnenjske poizvedbe dopušča precej verjetno možnost, da je eni stranki nameril do 3,5 odstotka preveč in hkrati drugi do 3,5 odstotka premalo. Torej je napačno trditi, da je razlika očitna (naslov članka je Razlika med SD in SDS je tokrat očitna). Če izvajalec anketne poizvedbe ne more 95-odstotnega intervala zaupanja za izmerjeno podporo 15 odstotkov zožiti na bistveno manj kot 7 odstotkov (2 x 3,5 odstotkov), je škoda denarja za takšno anketo. Škoda je tudi denarja za objavo v medijih – razen če ni pravi namen manipulacija.

Za Slovenijo veljajo določena spoznanja komunikološkega raziskovanja enako kot v drugih nacionalnih prostorih, vsak prostor pa ima še nekaj specifičnih posebnosti. Agencije za anketno merjenje javnega mnenja te posebnosti ves čas nanovo spoznavajo, se učijo in jim prilagajajo svoj merski inštrument. Kot kaže, pa so slovenske agencije pri merjenju še vedno v zaostanku. Zato lahko na primer ldsovec Nikola Damjanić zatrjuje, da je agencija Ninamedia najbolje od vseh napovedala volilni izid za parlamentarne volitve 2004, in to čeprav niti vrstnega reda na vrhu ni pravilno zadela: LDS je vrstila tik pred SDS, dejansko pa je SDS z 29 odstotki za seboj pustila LDS na manj kot 23 odstotkih.

Zaradi opisanih slabosti še vedno nobenim anketam ne gre preveč zaupati, še posebej pa ne tistim, ki jih producirajo preveč politično angažirani strokovnjaki.

Filed under: Volitve in referendumi