„Zakaj spet referendum? Naj se sami tam zgoraj zmenijo …”
Predpostavimo, da je polovica volivcev že vnaprej, več mesecev pred volitvami prepričana, katero politično stranko bo volila. Dilema o predvolilni strategiji se torej nanaša na drugo polovico volilnega telesa, ki je še neopredeljena in koleba. Racionalni neopredeljeni volivec se bo vprašal:
1. Ali mi gre sedaj bolje kot pred štirimi leti?
2. Komu(*) verjamem, da bo boljše vladal?
3. Kakšno pozicijo zagovarjajo drugi pripadniki primarne in referenčnih skupin?**
* opomba: S poudarkom na osebnostih, in ne na politični stranki in programu.
** opomba: Saj se razumemo, ne? 
Vojko in JPD na Razgledih opozicijskim strankam (oziroma samo Pahorjevi SD) svetujeta, naj najprej priznajo in obsodijo lastne grehe in napake. Le tako jim bomo/bosta lahko verjeli/verjela, da istih napak ne bodo ponavljale. Po mojem mnenju lahko ta nasvet deluje le kot še en marketinški trik, v realnosti pa bi se zapletlo že pri enostavni nalogi, če je ustrezno konkretiziramo. Ta nasvet je, skratka, slab in naiven. Za moralni kapital se bodo morale opozicijske stranke potruditi na drugačen način.
Na preteklih slovenskih parlamentarnih volitvah lahko kot zmagovalca vsakič prepoznamo tistega, ki se je najbolj prepričljivo predstavil kot povezovalec (ni nujno res, da je bil tudi v resnici – na predstavo vpliva tudi propaganda), sposoben in željan sodelovanja, sklepanja kompromisov. Leta 1990 je Demos sestavljalo veliko bivših komunistov, sodelovali so tudi zeleni. Leta 1992 je na volitvah s katarzičnim (in ne toliko karizmatičnim) Janezom Drnovškom zmagala LDS. Leta 1996 sta bili nagrajeni združitvena LDS (združila se je z Bavčarjevimi demokrati, Žakljevimi socialisti in Tancigovimi zelenimi) in mostogradna SLS. Leta 2000 je zaradi razprtij med pomladnimi strankami kot najbolj povezovalen skozi sito ponovno prišel flegmatični Drnovšek in z njim LDS. Leta 2004 se pod srboritim Ropom to ni več moglo zgoditi, ampak so volivci prisluhnili mirobljubnejšim tonom pri Janševih demokratih.
Pred letošnjimi volitvami se za preživetje spopada več strategij. Milan Kučan forsira izključevalno politiko, ki sta ji dodobra podlegli LDS in Zares (hkrati so njuna retorika in dejanja vse bolj populistična in demagoška), čedalje bolj tudi SD. Bivši minister Janez P. Damijan priznava, da so Pahorjevi socialdemokrati z Janševo vlado korektno sodelovali, čeprav so jih ovirala notranja nesoglasja. No ja, ustavilo se je, ko bi besedam morala slediti dejanja poslancev. Ampak dokler so v javnosti vzdrževali videz sodelujočih, sta imeli v javnomnenjskih anketah tako SD kot SDS visoke rejtinge (podatkom, ki jih je prikazovala Ninamedia, seveda ne verjamemo). Za odločilne volivce bo na letošnjih volitvah ključno vprašanje enako kot že doslej: kdo je zmožen konstruktivno vladati.
Pripravljenost za kompromise posledično pomeni, da poteka izvajanje reform počasneje, spremembe niso radikalne. To ni značilno samo za slovensko družbo, ampak gre za značilnost demokratičnih političnih sistemov. Družbenih revolucij, niti koristnih niti škodljivih, si večinsko ne želimo, spremembe raje uvajamo preračunljivo in postopoma. Bolj prepričljivo kot s priznavanjem lastnih grehov bo politična stranka svoj predvolilni moralni kapital ustvarila z iskreno politično analizo, kaj je izvoljena oblast naredila dobrega in slabega. Če politična stranka v vsem vidi samo slabo, s tem v prihodnje napoveduje preveč radikalne spremembe.
Filed under: Blogi, Mnenjski voditelji, Politične organizacije, Pravila in vrednote, Volitve in referendumi
