Praznik dela za prvi maj je po definiciji levičarska pridobitev. Sam vidim ta praznik kot veselje ob tem, kako si „služim svoj vsakdanji kruh” (ok, bistvo je seveda, da na ta dan ni treba delati). Predstavljam si, da tega praznika ne morejo polno doživeti vsi tisti, ki jim je služba le v breme in ki jim delo ne nudi veselja.
V Sloveniji si praznik dela tradicionalno prilaščajo Semoličevi sindikati oziroma jim monopol priznava prebivalstvo: kdor se 30. aprila zvečer odpravi na ljubljanski Rožnik in ne podpira naših „levičarskih strank”, velja malodane za politično neuravnovešenega. Po drugi strani se zdi, da kresovanje na Rožniku nikakor ni namenjeno tistim s plitkimi žepi.
Vojko z Razgledov se čudi, da so se od političnih strank praznika dela spletno spomnili le v Novi Sloveniji in Zaresu. V NSi so objavili poslanico (svoje) ministrice za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko je predsednik Zaresa pozval menedžerje h kodeksu, naj se družbeno odgovorno odpovejo previsokim nagradam, kadar se podjetje znajde pred stečajem.
Poziv slabim menedžerjem, naj se pri osebnih prejemkih prostovoljno samoomejijo, je seveda nerealen. Bistveno konkretnejši in učinkovitejši ukrep za sedanje in bodoče upokojence (upokojenci so najbolj socialno ogroženi) bi bilo ukiniti borčevske dodatke k pokojninam. Borčevski dodatki k rednim pokojninam predstavljajo skoraj 4 % (z besedo: štiri odstotke) vseh izplačil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, število upravičencev (od 48 000 do 50 000) pa se kljub mortaliteti včasih celo poviša (opomba: podatki so izpred desetih let). Gre za izjemno trd oreh, saj ga sedanja vlada kljub obljubam največje koalicijske stranke ni uspela streti. Očitno plačujemo ceno za to, da v vladi sodeluje tudi edina prava socialdemokratska stranka pri nas.
Tudi na Hrvaškem poznajo privilegirane pokojnine. Uvedel jih je Franjo Tudžman. Nasprotno od slovenskih sindikatov pa so hrvaški stopili skupaj za ukinitev družbeno škodljivih privilegijev.
Filed under: Politične organizacije, Pravila in vrednote
