Bernard Nežmah: Zrcala komunizma, intervjuji 1994-2005

Knjiga Zrcala komunizma je zbirka Nežmahovih intervjujev, objavljenih v Mladini. Vsi sogovorniki so javne osebnosti, ki so bivale čas komunizma in postkomunizma. Namen knjige ni niti apologija niti obsodba, ampak razkritje neznanega, zamolčanega, spregledanega. Misliti (post)komunizem iz različnih perspektiv: iz različnih geografskih, časovnih in socialnih, torej ideoloških okolij. Intervjuvance je izbiral sistematično, med njimi so tako zagovorniki kot nasprotniki določenih družbenih praks, za vse pa je značilno kritično mišljenje, brez dlake na jeziku. Morda zaradi tega ni zraven Franceta Bučarja in Jožeta Pirjevca. Prenekateri sogovornik je kmalu po intervjuju postal pokojni (Aleksander Bajt ga je opravil z zadnjimi močmi, Stevo Žigon je umrl naslednji dan po intervjuju), in se je tudi sam zavedal bližnjega konca svoje življenjske poti. Zaradi tega gre za dejansko za osebne izpovedi, ki se sestavijo v mozaik vednosti, neprecenljiv zbir informacij.

Priporočam!

Izbrani citati:

Vladimir Velebit: Ko ne bi bilo srbske vstaje zoper ustaše, mi nikoli ne bi prišli na oblast. Zgodilo bi se tako kot v Srbiji, ko je izbruhnila vstaja, potem pa sta prišli dve nemški diviziji in partizani so jo popihali. V Črni gori je izbruhnila vstaja, ena italijanska divizija in konec. V Sloveniji enako.

Radomir Petrović-Kent: S komunisti smo bili tudi dogovorjeni, da trupla ubitih Nemcev in Bolgarov vedno zakopljemo. V začetku septembra so komunisti ubili tri Nemce, a jih pustili ležati na cesti. Nemška vojska se je potem maščevala, zažgala tri vasi: Zlot, Podgorico in Valakonje, ter poslala v taborišče 170 vaščanov.

Aleksander Bajt: Prvo je bil dogovor o nenapadanju. V nemškem tekstu stoji: „Mi partizani nismo nasprotniki Nemcev, naš interes je uničenje četnikov.“

Aleksander Bajt: (…) vemo, kakšni so bili povojni procesi, in tudi zoper Mihailovića ni mogel biti drugačen. Nagrada, ki jo je dobil za obrambo njegov odvetnik, je bila tri leta zapora. Ko je v zaporu nenadoma umrl, je njegova družina zaprosila za njegovo truplo, da bi napravili obdukcijo in ugotovili razlog smrti, toda odgovor, ki so ga dobili, je bil, da jim trupla ne morejo izročiti, ker še ni odslužil kazni!

Aleksander Bajt: Takrat sem bil tako kot skoraj vsi žrtev ljudskofrontne mentalitete, ko je celotna Evropa, zlasti pa intelektualna, menila, da se nam odpira nova era nove družbene pravičnosti in Indije Koromandije, ki vlada v Sovjetski zvezi. Ljudje so bili resnično prepričani, da se tam cedita med in mleko. Intelektualci nosijo največjo odgovornost. Za slovenske razmere je to [Edvard] Kocbek.

Boris Mlakar: Od spomladi 1944, ko so nastali domobranski bataljoni, so bili domobranci v ofenzivi. Do takrat so partizanske enote uničile nekaj domobranskih postojank, začenši z Grahovim, kjer je padel pesnik France Balantič, z Velikimi Laščami, skoraj je padlo Kočevje. Tam je prišlo do ponudbe s strani partizanskega komandanta, ki je obkoljeni nemški posadki predlagal: „Pustite nam domobrance, mi vas pa pustimo mirno oditi.“

John Corsellis: V času državljanske vojne v Jugoslaviji sta obe strani do neke mere kolaborirali z Nemci in Italijani. Domobranci bolj, toda celo britanski premier Churchill je prebivalcem okupiranih Kanalskih otokov svetoval kolaboracijo z nemškimi okupatorji. To je bilo v smislu izogniti se nepotrebnim žrtvam. Kolaboracija je veliko preveč kompleksna situacija, da bi jo ocenjevali iz črno-bele perspektive.

Franc Perko: Takrat me je Kučan poklical in mi rekel, da to pisanje ni na liniji in naj zato odstopim iz RK SZDL. Sem rekel, da prav rad, če mi pove, kaj je narobe. Razgovarjala sva kake dve uri, a ni imel drugega argumenta kot - vaša stališča niso na liniji partije. Seveda, ko pa nisem član partije. „Ja,“ je rekel, „če nočete sami odstopiti, vas bo moralo odpoklicati duhovniško društvo, ali pa vas bomo morali odstraniti.“

Ivan Supek: Naši književniki in znanstveniki so dobro živeli. Imeli so popolno svobodo pod pogojem, da se ne vmešavajo v politične posle partije. (…) Partija je vedela, da če bo dala intelektualcem denar in čast, svobode ne bodo izkoristili.

Alojz Rebula: Goethe je v Strasbourgu govoril, da je francoski literat. Prešeren ni imel tega kompleksa pred tujo prevzetijo - čudovit izraz. Njemu ni šlo za uspeh v tedanji Avstriji.

Kajetan Gantar: Mislim, da je residuum starega egalitarizma, da morajo biti vse šole enake.

Stéphane Courtois: Vi si ne predstavljate, kakšno težo je imela Rusija v Franciji na področju politike, ekonomije in komunistične partije. Iz Moskve so prihajali veliki denarji za francosko partijo, celo za sindikate, francoska podjetja so imela v Sovjetski zvezi odprto tržišče, medtem ko je Giscard d´Estaing gojil neverjetno tesne odnose z Brežnjevom.

Marjan Britovšek: Kot zgodovinar sem prišel do gotovega prepričanja: „Vlada, ki nima izdelanega socialnega programa, ne bo dolgo pri življenju.“

Josip Županov: Sovjetska partijska nomenklatura si je izračunala, da bi se ji v kapitalističnem sistemu bolje godilo. (…) Medtem ko je med partijsko elito že prevladovalo navdušenje za kapitalizem, pa so pri običajnih ljudeh ankete ugotavljale, da so ti še vedno v pretežni meri za komunizem.

Vlado Gotovac: Verjel sem, da me bo komunizem preživel. Toda boril sem se z zelo jasnim stališčem: moja dolžnost je, da poskušam nekaj narediti, da pa sam ne morem imeti vpliva na posledice teh poskusov. Svojih stališč ne smem pogojevati z uspehom ali neuspehom.

Drago Jančar: Ves čas se govori o nekem mehkem prehodu, ki se je v resnici zgodil. Toda to nam ne daje pravice, da o totalitarizmu ne bi mislili kot o totalitarizmu.

Ismail Kadaré: Ko so srbski pogani prišli na Kosovo, so bili Albanci že stoletja kristjani! Ha-ha, to je komično, da so bili Srbi na Kosovu že pred Albanci. To je idiotska legenda.

Mirko Kovać: Komunisti ne morejo funkcionirati brez ikon in brez kultov.

Stevo Žigon: Jaz ne bi mogel biti bogat in vedeti, da je pod mostom ciganska kolonija, ki umira. To je neumna floskula, da brez bogatašev ne more biti bogate družbe. Pravično je treba razdeliti vse, kar se ustvari.

Stevo Žigon: Ko boste podrli Kardeljev spomenik, pridem v Slovenijo. Pridem, pa četudi iz groba!