Rumena korita, rumeni nacionalisti, rumeni mediji

Riba smrdi od glave do repa

Mejni spor Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva načeloma ni težko rešljiv. Obe državi se v besedah zavzemata za uveljavitev stališč Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da republiške administrativne meje postanejo nove državne meje. Še več, Slovenija in Hrvaška se strinjata, naj se kot izhodišče za natančno razmejitev uporabi stanje z dne 25. junija 1991. Problema sta dva: o takratni administrativni meji obstajajo različni dokumenti (Hrvaška je baje ponaredila katastrske načrte), medsebojne meje na morju pa sploh ni bilo.

Ker zaradi razgretih nacionalističnih čustev ne bo mogoče prebivalstev zadovoljiti zgolj s pogajanji, sploh ker je propadel (ne)sporazum Drnovšek-Račan (ki je ugotovil, da spadajo zaselki na levem bregu Dragonje v nedefinirano območje), kot praktično edina konstruktivna pot ostane angažiranje mednarodne arbitraže. Tudi v tem primeru bo vsaj ena stran iz spora odšla z občutkom prikrajšanosti. Vendar gre za to, da bo rešitev za obe strani sprejemljiva, pa kakršnakoli že bo. Slaba stran arbitraže je, da se postopek reševanja precej zavleče, pogajanja do arbitraže pa niso nič lažja. Državi v ta namen ustanovita skupne komisije. Najtrši oreh v slovensko-hrvaških pogajanjih bo vključitev načela pravičnosti – hrvaška stran namreč trdi, da se to načelo uporablja le v trgovinskih sporih, v mejnih pa ne.

Vojna in mir v cvetličnem vrtu

Na eni strani imamo nacionalistično podpihovanje, na drugi strani resne diplomatske aktivnosti. Več publicitete seveda požanjejo klovni in padalci, saj se diplomacija po naravi stvari izogiba pretirani pozornosti. Ko so strasti razgrete, postanejo politiki ujetniki peščice gromovnikov, v tem primeru istrskih ribičev in podobniških provokatorjev. Svoj lonček rumenosti/oranžnosti dodajo še parlamentarne stranke.

Kot je povedal dr. Peter Pavel Klasinc, bi Zavod 25. junij postavil bivše administrativne meje le kot pogajalsko izhodišče, na katerega da je treba prilepiti še zahteve po meji na reki Mirni in za celoten Piranski zaliv, do zadnjega metra morja. Gre skratka za nacionalistične zahteve, kakršne si v Evropski uniji 21. stoletja ne zaslužijo resne obravnave. Podobno neresno je Gantarjevo stališče (Zares), da je meja v Piranskem zalivu po definiciji nerešljiv problem. To stališče je Pavel Gantar sporočil tik pred blejskim dogovorom med Janšo in Sanaderjem za mednarodno arbitražo in o izogibanju incidentom na meji.

Senzacionalistični lakotneži

Žal rumeni in oranžni borci za nacionalne interese kljub relativni nepomembnosti ali celo škodljivosti zasedajo nesorazmerno veliko medijskega prostora, in medijski prostor jim je sumljivo preveč naklonjen. Krivdo za to vidim v porumenelosti medijev. Dva dneva po naskakovanju na cvetlična korita, torej v ponedeljek, se je nacionalna televizija ves večer ukvarjala s temi norčki. Najprej v večernih poročilih ob 19.00, potem v Vročem stolu ob 20.00, nato v Studiu City ob 21.00 in še v Odmevih ob 22.00.

V Vročem stolu je popolnoma po nepotrebnem sodeloval Zmago Jelinčič P. Domnevam, da si je vabilo prislužil, ker tudi med samimi nacionalisti povzroča zdrahe. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bo povedal kaj pametnega ali da bi lahko bila debata z njim racionalna. Studio City je intervjuval Gregorja Golobiča, ki je Jorasove aktivnosti opisal kot blamažo. Kakovostno so o zapletu informirali šele Odmevi; nekoliko je motila le bleščeče rumena kravata povezovalca Tomaža Bratoža.

Bernard Nežmah: Zrcala komunizma, intervjuji 1994-2005

Knjiga Zrcala komunizma je zbirka Nežmahovih intervjujev, objavljenih v Mladini. Vsi sogovorniki so javne osebnosti, ki so bivale čas komunizma in postkomunizma. Namen knjige ni niti apologija niti obsodba, ampak razkritje neznanega, zamolčanega, spregledanega. Misliti (post)komunizem iz različnih perspektiv: iz različnih geografskih, časovnih in socialnih, torej ideoloških okolij. Intervjuvance je izbiral sistematično, med njimi so tako zagovorniki kot nasprotniki določenih družbenih praks, za vse pa je značilno kritično mišljenje, brez dlake na jeziku. Morda zaradi tega ni zraven Franceta Bučarja in Jožeta Pirjevca. Prenekateri sogovornik je kmalu po intervjuju postal pokojni (Aleksander Bajt ga je opravil z zadnjimi močmi, Stevo Žigon je umrl naslednji dan po intervjuju), in se je tudi sam zavedal bližnjega konca svoje življenjske poti. Zaradi tega gre za dejansko za osebne izpovedi, ki se sestavijo v mozaik vednosti, neprecenljiv zbir informacij.

Priporočam!

Milanu Kučanu se je poslabšalo

Na portoroški konferenci menedžerjev jugovzhodne Evrope je Milan Kučan izjavil, da ima Evropa priložnost in dolžnost odgovoriti na vprašanje, ali naj na evropskem jugovzhodu veljajo drugačna načela ali enaka kot drugod po Evropi in ali Evropa lahko pristane na doktrino, po kateri pripadniki enega naroda po vseh medsebojnih sovražnostih ne morejo nikoli več živeti skupaj s pripadniki drugega naroda, ker so si različni po nacionalni, verski, kulturni in civilizacijski pripadnosti, ki naj bi sožitje blokirala, in bi jih bilo zato potrebno ločiti z državnimi mejami.

Milan Kučan se je očitno fokusiral na razmerje med Srbijo in Kosovom. Ampak, na Kosovu živi poleg albanske tudi srbska skupnost! Zakaj potem Kučan trapari o nekakšni izključitveni doktrini glede nacionalne, verske, kulturne in celo civilizacijske pripadnosti? Mar Milan Kučan sploh (še) ve, kaj govori???

P.s.: Ubogemu Kučanu je Dimitrij Rupel pojasnil, da je Badinterjeva arbitražna komisija ugotovila razpad Jugoslavije. Po tedanji jugoslovanski ustavi je Jugoslavijo enakopravno, s pravico do samoodločbe sestavljalo osem enot: šest republik ter avtonomni pokrajini Vojvodina in Kosovo.

Borut Pahor o delovanju političnih botrov

Zadnja sobotna priloga Dela prinaša zanimiv intervju z Borutom Pahorjem, predsednikom socialnih demokratov. Na „levi sredini” poteka prestrukturiranje, ki ga določeni ljudje in krogi želijo voditi v smer, da Borutu Pahorju ali SD-ju preprečijo mandatarstvo v naslednji vladi.

Razlog za to naj bi bil, da Borut Pahor nima političnih botrov: nihče ga ne more izsiljevati po telefonu, da tam sedi po njegovi zaslugi in da mora (botru) vračati usluge. Morda ga lahko Milan Kučan nadere kot cucka, vendar Pahorja to ne bo spravilo v zadrego. No, Kučan je Pahorja celo pohvalil.

Borut Pahor takole opiše način, kako botri politično delujejo iz ozadja:

Tisti, ki želijo vplivati na politiko, pa nimajo neposredne možnosti, si želijo imeti sem in tja v pisarni koga, na kogar lahko vplivajo tudi prek takega opozorila, da tam ne bi sedeli brez njihove pomoči.

Ali je potemtakem Pahorjev položaj v stranki trden?
Borut Pahor je lutka-barbika, ki ji bodo skrajni levičarji „vodenje” odvzeli takoj, ko je za ohranjanje javne podpore ne bodo več potrebovali. Ne marajo ga niti mladi niti stari socialdemokrati, ne marajo ga niti zaresovci niti eldeesovci, skrajneži v Liberalni akademiji ga odkrito sovražijo.