Danilo Türk spet razočaral skrajne levičarje

Potem ko skrajnim levičarjem (Kučanovemu krogu) ni uspelo zmagati z Gasparijem, so svoje upe (in pritiske) usmerili v Danila Türka ter stranki Zares in SD. Če jim je že uspelo Zares potegniti v ekstremizem, pa se jim načrt s Türkom ne izide.

Danilo Türk za skrajneže v „Liberalni akademiji” deluje preveč povezovalno, premalo se postavlja proti vladni politiki, v tujini ne govori o Sloveniji kot o državi diktature; ne pritrjuje obtožbam čez Slovenijo v tujih medijih, ki Sloveniji zavidajo predsedovanje (to so predvsem avstrijski in italijanski); politično akcijo slovenskih politikantskih novinarjev postavlja v širši kontekst svobode tiska, saj le-ta tudi v zahodnih demokracijah ni zadovoljiva. Pri marsikateremu političnemu aktivistu je Danilo Türk povzročil ogorčenje, s tem ko je zahteval popravek nekorektnega povzetka intervjuja za Spiegel.

Akcija levičarskih aktivistov, ki je bila tempirana na slovensko predsedovanje Svetu EU, sicer odmeva, vendar imajo njeni poudarki precej omejen doseg. Napake predsedujočih držav niso namreč nič nenavadnega in tudi Ruplovi spodrsljaji niso tragični. Domača opozicija jih pač poskuša izkoristiti. Napake slovenskega predsedovanja so potišale tudi zaradi mednarodnega šova francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Glede na dosedanji potek postaja jasno, da bo slovensko predsedovanje v Evropi zapisano kot zelo uspešno, Slovenija si bo mednarodni ugled povišala.

P.s.: Da ne bo pomote - seveda tudi v parlamentih razvitih, zahodnih demokracij sedijo skrajni levičarji in skrajni desničarji. Slovenija glede tega ni izjema.

Možnosti za merilec resnice v slovenskih medijih

Ena boljših stvari v času volilne kampanje na televiziji CNN je merilec resnice. Zakaj česa podobnega ne izvaja noben medij v Sloveniji? Ali so Piramida, Trenja in Svet na Kanalu A zares maksimum (norosti) slovenskih medijev?

Zdi se, da slovenski novinarji nimajo ne potrebnega znanja ne sposobnosti za samostojno iskanje in kredibilno preverjanje informacij. Kaj dosti dlje od povzemanja sporočil za javnost (vladnih, strankarskih, korporativnih) ponavadi ne pridejo.

Dodatna ovira je premočno izražena politična opredeljenost novinarjev. Tako kot so veliki trgovci izgubili zaupanje potrošnikov, tako je društvo novinarjev zaradi politikantske akcije izgubilo zaupanje uporabnikov množičnih medijev. V tem je tudi nekaj pozitivnega, saj je slovenskim medijem pred tem preveč ljudi preveč verjelo.

Projekt merilec resnice bi gotovo lahko vodil Bernard Nežmah, ki piše kolumno v Mladini. Vendar merilec hitrosti zahteva ekipo in ustrezna finančna sredstva: ko posamezno izjavo vzame pod drobnogled, preverja resničnost pri različnih virih, na primer tudi pri politikovih znancih iz otroštva.

Morda bi bila za vodjo ekipe primerna tudi Miša Molk. Odlično je vodila oddajo Res je!