Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije

Po zares butasti kritiki privatizacije banke NKBM so demagoški kritiki svoj boj za oblast z vsemi sredstvi inflatirali v govoričenje o inflaciji in izredno sejo v državnem zboru na to temo z naslovom Reševanje problematike visoke inflacije in priprava protiinflacijskih ukrepov s predlogom sklepa.

Pred izredno sejo je komentator Financ, ekonomist Stanislav Kovač opozicijske nastopače, predvsem ekonomiste, podučil o osnovah ekonomije, da ja ne bi še v parlamentu delali sramote slovenski ekonomski stroki, ko pa je inflacije kot oblike religije že v medijih vse polno.

Pa ni pomagalo. Namen predlagateljev ni bil konstruktivni predlog sklepa, ampak zgolj okriviti vlado za inflacijo, in to ne glede na dejstva. Parlamentarna opozicija se ni odpovedala skušnjavi demagogije in populizma, še celo njeni akademski ekonomisti ne.

Opozicijski politiki so v parlamentarni debati uprizorili predstavo strokovne nekompetentnosti. Očitno so narobe razumeli nasvet filozofa Gregorja Golobiča, da politik ne sme imeti volivcev za neumne.

Poudarimo, inflacija je dejansko življenjsko pomemben problem, ki ne prizadeva samo Slovenije, ampak vso Evropo in tudi druge celine. Zaradi nje je lani in bo tudi letos marsikje po svetu prišlo do protestov prebivalstva in se zamajala tudi oblast. Zato zniževanje pomena inflacije, kot na primer v članku Mića Mrkaića, nikakor ne bi bila primerna vladna strategija. Vlada je prizadevno vodila restriktivno fiskalno politiko (zniževala je obdavčitev, a tudi strukturni primanjkljaj in zadolženost), torej razlogi za povišano inflacijo v Sloveniji niso fiskalni. Kljub številnim - predvsem številčnim - dejstvom, ki to potrjujejo, pa eden vplivnejših ekonomskih demagogov Mitja Gaspari medijsko uspešno uveljavlja tezo o fiskalnih razlogih inflacije. Razlaga z ekspanzivno fiskalno politiko je iz Slovenije dobila zagovornika pri vsaj enem članu Sveta Evropske centralne banke, izrekel jo je italijanski guverner Lorenzo Bini Smaghi.

Ena od dilem za nadaljnje sklepanje o vzrokih za visoko inflacijo je, ali so vzroki na strani ponudbe (povpraševanje po dobrinah se zaradi višjih cen zniža) ali na strani povpraševanja (povečano povpraševanje po dobrinah požene cene navzgor). Opozicijski demagogi trdijo, da so vzroki na strani povpraševanja, in sicer da je večja državna potrošnja z gradnjo cest povzročila večje povpraševanje po hrani, ki se je zato dražila. Neresni ekonomisti (zakaj bi jim sploh še kaj verjeli?) v sklop očitkov poskušajo spraviti še tezo, da je za inflacijo krivo tudi povečano skupno zadolževanje zasebnega sektorja. Resni ekonomisti s podatki nasprotno dokazujejo ponudbeno razlago.

Preden se posvetimo teatralnemu šovu opozicije, poglejmo jedrnato pojasnilo predstavnika vladnih strank. 

Srečko Hvauc (SDS): „In glede na navedbe nekaterih, da je bila fiskalna politika v naši državi ekspanzivna, pa moram navesti tudi nekaj podatkov oziroma najprej ugotovitev, da je bila celo javnofinančna politika v letu 2007 restriktivna in proticiklično naravnava in torej ni prispevala k inflaciji. Če pogledamo nekatere podatke. Imeli smo presežek do leta 2006 v višini 2007, se opravičujem, presežek v višini 0,1 BDP-ja. Od leta 2004 se stalno niža delež državne potrošnje v BDP-ju in se je do leta 2007 znižal za 3,3% točke, izdatki širšega sektorja v državi so se v letu 2007 zmanjšali za 2,1% točki BDP-ja glede na leto 2006. Realna rast potrošnje države, se pravi plač in materialnih stroškov je bila v letu 2007 samo 1,3%, med tem, ko je bila še v letu 2006 4,4% in strukturni javno finančni primanjkljaj se je v letu 2000 še znižal in je bil najnižji v obdobju zadnjih pet let. Pa še mogoče en podatek, znižal se je tudi javni dolg države na 25,6% BDP-ja. Vsi ti kazalci kažejo proticiklično naravnanost fiskalne politike. Poudariti je treba, da fiskalna politika, ki ustvari proračunski presežek in hkrati zmanjša delež javnih izdatkov BDP-jev, ter delež stanje javnega dolga v BDP-ju po nobeni ekonomski teoriji, prav po nobeni ekonomski teoriji ne more biti povzročiteljica inflacije.”

In zdaj opozicija - pozor, samo za tiste, ki vsaj dvanajst ur niso jedli težko prebavljive hrane!

Milan Cvikl aka Temeljni ekonomsko politični kamen opozicije: „Ko se odločite, da več ne varčujete doma, ampak se zadolžujete v tujini in imate na tekočemu računu plačilne bilance luknjo, je rezultat dvojen, prvič, pride do male pospešitve gospodarske rasti iz 4,2 na 5,8, vendar se vam dvigne agregatno povpraševanje in dvignejo se cene na 6,4%.”

Matej Lahovnik aka Strukturni presežek ekonomsko politične neresnosti: „Imamo statistični presežek, ki je plod slučajnih dogodkov predvsem dejstva, da ne uspemo ustrezno črpati sredstev iz evropskih strukturnih skladov, kar je velika črna pika za pristojne resorje v Vladi, ampak po drugi strani je strukturni primanjkljaj več kot 1%.”

Matej Lahovnik aka Strukturni presežek ekonomsko politične neresnosti: „Skratka, da je tukaj nastal nek cikel, ki je bil sproduciran tudi z visokim agregatnim povpraševanjem, tega vendarle ne gre zanikati. In zato iz tega trdim, da je tudi vlada s svojo politiko spodbudila ta inflacijski trend, ker je pretirano spodbujala agregatno povpraševanje.”

Srečko Prijatelj aka Pod pragom revščine pameti: „Smo najbolj zadolžena država in zadolžujemo že svoje vnuke oziroma lahko bi rekli kar njihove generacije.”

Sašo Peče aka Slepi zatisk oči: „In dokler se Vlada ne bo začela zavedati, da je žal edino še fiskalni ukrepi, torej davčni ukrepi ostali kot element, pa naj si bo vodoravnega ali navpičnega dimenzioniranja in s tem pospeševanja podjetij, ne bomo mogli narediti tega koraka, ki bo iz meseca v mesec našega državljana in nenazadnje tudi nas same potisnil, pa bom milo rekel, slabe volje, ko bo stopil v trgovino po osnovne življenjske potrebščine. Po osnovne življenjske potrebščine.”

Breda Pečan aka Kapaciteta luknje v vodi: „Se pravi, ko bi zmanjšali odhodke …/Opozorilni znak za konec razprave./… na račun nenabave orožja, bi lahko tudi ukinili davek na plače.”