Slovenski medijski trg obvladujejo oligarhi

Po novici na Razgledih je raziskava o vlogi države v medijskem sektorju v celoti dostopna na medijski preži (ne v reviji Medijska preža): „In temu pravite medijski trg?”. Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković se v raziskavi sprašujeta, zakaj imajo država in politične elite tako močan vpliv na medije v Sloveniji. Ugotovitve so resnično zanimive in vsaj deloma držijo, čeprav v knjigi večinoma niso podkrepljene z relevantnimi indici, so špekulativne in ne sledijo iz predstavljenih dejstev, a so kljub temu interpretirane kot logični sklepi.

Tule so moji izpiski najzanimivejših ugotovitev raziskave, ki se nanašajo na tiskane medije. Drugi del knjige, ki se ukvarja z radijsko, televizijsko in filmsko dejavnostjo, je vreden branja le zaradi opisa kronologije, sicer pa je vsebinsko še bolj pristranski od prvega.

P.s.: Moj politični dnevnik torej ne bo popolnoma miroval.

1. Republiško subvencioniranje razvojnih programov (postavitev lastnih tiskarn in distribucijske mreže) trem velikim časopisnim hišam (za Delo, Večer in Dnevnik) konec 80-ih in na začetku 90-ih let 20. stoletja je tem hišam omogočilo dolgoročno privilegirani položaj, in s tem za nekaj let praktično onemogočilo ustanavljanje novih, konkurenčnih dnevnikov.

2. Slovenska tiskovna agencija STA naj bi postala skupni informativni servis pomembnejših medijev, a je namesto tega že sredi 90-ih let prešla v 100-odstotno last države.

3. Izvirni greh za sedanjo lastniško sestavo avtorji najdejo v kompromisnem modelu privatizacije. Ugotovijo naslednje: KAD in SOD sta svoje deleže v manjših regionalnih medijih hitro prodajala že v prvih letih (od 1996 do 2000), deleže v dnevnih časopisih pa šele, ko je elitam politično ustrezalo: KAD je leta 1996 prodal Večer dzu-ju KBM Infond; leta 2000 je prodal Delo Gorenju, Cogitu bisu in Emoni Maximarketu; leta 2007 je prodal Dnevnik Delu Prodaji; SOD je leta 2002 prodal Dnevnik založbi DZS; leta 2007 je prodal Delo Pivovarni Laško.

4. Politične elite so uporabile državo oziroma državne institucije za povečevanje svoje ekonomske moči in uveljavljanje ozkih ekonomskih interesov. Rezultat je bil, da so (nekdanje) politične elite postale ekonomske elite. S konsolidacijo lastništva ključnih slovenskih podjetij sta se izoblikovali dve izjemno vplivni finančni skupini: primorska okrog podjetja Istrabenz in štajerska okrog Pivovarne Laško. Zaradi netransparentnosti in politično vodenega prekupčevanja so postali lastniki nekdaj družbenih podjetij večinoma tisti, ki so ta podjetja vodili med privatizacijo. V državah, kjer so tuja vlaganja omejena (od leta 1994 do 2001 je slovenski medijski zakon omejeval delež tujih lastnikov v medijih na 33 odstotkov), se povečajo možnosti za nastanek politično povezanih podjetij.

5. Lastninjenje Dela: 40 odstotkov družbenega premoženja je bilo prenešeno na KAD, SOD in Sklad RS za razvoj, 60 odstotkov pa je bilo olastninjeno preko notranjega odkupa in interne razdelitve. Cena delnic je po začetku kotacije na borzi hitro rasla: konec leta 1998 je bila vredna 7.000 tolarjev, konec leta 2002 že 29.000 tolarjev. Pivovarna Laško je imela februarja 2003 v lasti skoraj 25 odstotkov Dela (skupaj z Infondom idom pa že preko 30 odstotkov), potem ko je 20 odstotkov kupila od pidov Krekove družbe (ti so delnice dobili z žrebom med družbami za upravljanje). Visok delež, skupaj 20 odstotkov, sta pridobila še Infond holding in Infond ID. Potem sta leta 2006 delnice Dela prodala KD holdingu, ta pa še istega leta s precejšnjo izgubo naprej Probanki in Abanki, in ti dve ponovno z izgubo nazaj Infondu holdingu, Infondu ID in Radenski (v lasti Pivovarne Laško). Skupina povezanih podjetij okoli Pivovarne Laško je končno oddala javno ponudbo za prevzem Dela in presegla 94-odstotni delež. Delnice je umaknila z organiziranega trga vrednostnih papirjev, izrinila male delničarje ter zamenjala nadzorni svet, odgovornega urednika in upravo.

6. Infond holding ima večinski delež v Večeru (52 %). Solastniški delež v Večeru ima tudi podjetje Delo (20 %), kupilo ga je leta 2005 od avstrijske tiskarne Leykam. Pivovarna Laško in družbe Infond so med seboj že dolgo sumljivo povezane, med njimi se je pred leti s pomočjo bančno zavarovalniškega sistema NKBM (banka NKBM je bila takrat še v 100-odstotni državni lasti) vzpostavilo prepleteno navzkrižno lastništvo. Od leta 2006 naprej se v družbah Infond holding opazno povečuje delež družbe Kolonel, vpletene so tudi močne „levičarske” trdnjave AC Kapital, Perutnina Ptuj, Probanka in Viator & Vektor. Pripravlja se menedžerski prevzem Pivovarne Laško.

7. Delo Prodaja je vodilno podjetje za distribucijo in prodajo časopisov in revij. To je ključno podjetje za normalno življenje vsakega dnevnega časopisa. Njegovega lastništva pa ne obvlada več interesni krog okrog Dela, ampak ldsovski DZS (Drzni znanilci sprememb), ki obvladuje tudi Dnevnik. DZS je poleg tega solastnik agencije Pristop. Agencijo vodi Franci Zavrl, ki ima vpliv tako na Dnevnik kot na Mladino. Javnomnenjske raziskave zanju izvaja agencija Ninamedia v lasti Nikole Damjanića. Pristop in z njim povezani krogi imajo prevladujoč vpliv na oglaševalske in komunikacijske posle v politiki, gospodarstvu in medijih.

8. Povezovanje Dnevnika in Večera ni uspelo, tako da Večer ostaja pod prevladujočim vplivom „varuhov nacionalnih interesov”. Štajerci so se na drugi strani umaknili Primorcem iz lastništva Primorskih novic. V Primorskih novicah so se po letu 2004 dvakrat zamenjali direktorja in odgovorna urednika. Čudne stvari se dogajajo tudi na Mladini, ki je dobila novega tretjinskega lastnika (goriška finančna družba KB 1909), lastnik je postal tudi Grega Repovž. Grega Repovž, sicer le napol izobraženi predsednik društva novinarjev in biši novinar Dela, je na položaju odgovornega urednika Mladine zamenjal Janija Severja. Na položaju predsednika nadzornega sveta Mladine je Branimir Štrukelj zamenjal Miho Štamcarja.

9. Ni presenetljivo, da sedijo v nadzornih svetih in upravnih odborih v državni lasti posamezniki, ki so bolj ali manj očitno politično povezani. Odločitve politično lojalnih posameznikov so pri vodenju podjetij predvsem politične in šele nato poslovne (opomba: resnično, ko je Delo kupilo Mag, je Milan Kučan nadrl Toneta Turnška, „ti, svinja izdajalska!”). Vladna koalicija se v podjetjih, v katerih ima država solastniške deleže, ni odpovedala zamenjavam starih (političnih) kadrov, ampak je na njihovo mesto postavila svoje. Andrej Aplenc, na primer, je predsednik nadzornih svetov Elektra Slovenije in Holdinga Slovenske elektrarne, obenem je tudi član komisije za pri ministrstvu za kulturo, ki na vsakoletnih razpisih odloča o državni podpori slovenskim medijem.

10. Novodobna cenzura deluje v različnih oblikah in s tehnikami omejevanja avtonomije novinarskega dela. Oblike in tehnike cenzure so naslednje: nastavljanje lojalne uprave in urednike (Delo, STA, Primorske novice), odpoklic dopisnikov (Delovi Matija Grah, Rok Kajzer in Barbar Šruk), premeščanje na drugo delovno mesto in zniževanje plače (Delo), odpuščanje honorarnih sodelavcev (RTV Slovenija, Primorske novice), neobjavljanje naročenih prispevkov (Večerov bunker), filtriranje informacij (STA), zloraba pravice do popravka in pravice do odgovora (Janez Janša v Magu, drugi politiki v Dnevniku), postavljanje pogojev pred dajanjem izjave ali nastopom v mediju z izbiro sogovornikov ali vprašanj (TV Slovenija), preusmerjanje oglaševalskega denarja k vladi prijaznejšim medijem.

11. Oglaševalski denar državnih podjetij je eden najbolj enostavnih načinov pretakanja proračunskih sredstev v zasebne roke politično povezanih oseb. Delovanje in razdiranje ekonomskih in političnih omrežij je postalo najbolj vidno po spremembi oblasti leta 2004. Primer: Agencija 41 (vodil jo je Zoran Trojar, prej direktor Mladine), ki je vrsto let skrbela za oglase državnega Mobitela in je imela letno 3 milijone evrov prihodkov, je po letu 2004 praktično izginila z oglaševalskega zemljevida. Časopis Dnevnik je takrat več kot 60 odstotkov oglaševalskega denarja podjetij v državni lasti prejel od Mobitela, po letu 2004 pa čedalje manj in leta 2007 že praktično nič. Za razpršitev oglaševanja v medijih za oglaševalce sicer skrbijo medijski zakupniki (z zakupom večjih količin oglasnega prostora v medijih dosežejo nižjo ceno na enoto). V tej vlogi se je leta 2005 v konkurenci medijskih zakupnikov pojavil nov igralec, in sicer podjetje Media Polis (tako kot agencija Spem v lasti Božidarja Novak). Hitro so njegove stranke postala podjetja v državnem solastništvu, nakar se je zmanjšal obseg njihovega oglaševanja v Dnevniku in Mladini, povečal pa v Delu in Magu. Pojav seveda ni nov, politični paralelizem je v slovenskem medijskem prostoru že močno zakoreninjen. Leta 1998 smo lahko javno opazovali, kako je Dnevnik pri oglaševalcih iz Kučanovega kroga agitiral, naj ne oglašujejo v Magu.

12. Sestava nadzornih svetov v izbranih podjetjih potrjuje raziskovalno domnevo, da v Sloveniji prevladuje „mediteranski medijski model” oziroma „polarizirani pluralizem” (značilen za Francijo, Italijo, Grčijo, Portugalsko in Španijo), natančneje: „politični paralelizem v medijih in gospodarstvu” ali celo „politično-verski paralelizem”. Politični paralelizem v medijih prepoznamo po stopnji in naravi povezav med mediji in političnimi skupinami ter po tem, v kolikšni razsežnosti se v medijskem sistemu izražajo prevladujoče politične delitve. Kaže se tudi v slabše razviti profesionalizaciji novinarstva. Prevladujoči vzorec novinarske prakse je podoben praksam političnega aktivizma in zagovorniškega novinarstva, v katerem ima novinar bolj vlogo komentatorja kakor pa poročevalca. Težje od politične povezanosti je prepoznati „politično klanovstvo”, ki je rezultat osebnih in poslovnih znanstev med vplivnimi politiki in gospodarstveniki. V takšnem sistemu je učinkovitost regulacije skromna in celo škodljiva (na primer pogosto spreminjanje medijskih zakonov). Javnosti namenjeno zasebno pismo Andrijane Starina Kosem razkriva enega od mehanizmov, s katerimi se vzpostavlja in vzdržuje politični paralelizem. Politični paralelizem v Sloveniji je tesno povezan z močno tradicijo političnega klientelizma.