Knjiga „Enron” je niz razmišljanj Ane Jud od 5. marca do 11. novembra 2007. Naslov knjige je na nek način motiviran z izjavo Darka Bulata (lastnika podjetja K2.net), ki je Telekom primerjal z Enronom, po Telekomovi tožbi pa izjavo vzel nazaj. Ana Jud pojav enron prepoznava v Sloveniji kot celoti. Pritrjujeta ji recenzenta prvih dveh poglavij, Dejan Steinbuch in Rado Pezdir, recenzent tretjega poglavja pa se je ustrašil samega sebe.
Pisateljica s knjigo bojda nagovarja svoje nasprotnike, pa tudi vse polpismene in nepismene, ki njenega pisanja ne bodo razumeli. Na začetku pove, da je namen njenih knjig v tem, da se pogovarjamo in poskušamo stvari izboljšati. Njen cilj je skromen, samo mir hoče. A nad slovenskim narodom oziroma Slovenijo je obupala. Na koncu neumnim Slovenkam in Slovencem pove, da so v svoji nori neprivlačnosti in zahojenosti za svoje gorje sami krivi in da si ga tudi zaslužijo.
Ne priporočam! 
Knjiga je obupno neberljiva. Daleč daleč preveč je posiljevanja z žaljivimi, nespodobnimi, nesramnimi obtožbami. Tok misli je neurejen, kot da je ostal zapisan neposredno tak, kakor je potekal. Preveč je dvopičij, preveč je oklepajev, mrgolijo slovnične napake. Čudim se, da slovenske založbe varčujejo z lektoriranjem. Namesto da ta pojav pojasnimo, ga tukaj poimenujmo kot mrkaićevski sindrom kulture.
Od Ane Jud sem pričakoval huda razkritja medijskih, kapitalskih in političnih povezav. Tega v knjigi ni prav veliko. Že na prvih straneh sem se zgrozil nad podobnostmi pljuvanja, ki ga Sloveniji oziroma slovenstvu namenjata Andrej Košak in Ana Jud. S Košakom se strinjata, da je država usrana, prebivalci v glavnem zlobni in nevoščljivi. Ana Jud še posebej visoko viha nos nad levičarji, ki pišejo rumeno, in nad brezposelnimi gospodinjami, ki rumeni tisk berejo. In še: mediji so krivi, da so Slovenci mentalno še vedno v globokem socializmu. Slovenski narod je vsesplošno neuk, zatohel, topoumen. Slovenija je egalitarna krtova luknja, pravih desničarjev sploh ni. Slovenci kot narod so ostudni. Za Bruselj so Slovenci kar nekaj. Tudi EU sama je kar nekaj …
Ana Jud je ponosna, da je pomembno pripomogla k posodabljanju slovenske sodne prakse, saj je na spletu še vedno marsikdo prepričan, da je vse dovoljeno. Priznam, da sem bil presenečen nad njenim uspehom, ko je bilo žaljivi Guštinov zapis iz tedna v teden težje najti na spletu. Odstranjen je bil tudi iz Googleovega javnega spomina. Žal je v neizmerni jezi, ko medijski vplivneži s podlim medijskim blatenjem proti njej zlepa niso prenehali, tudi Ana Jud sama pretiravala z obtožbami.
Novak je rekel: “Si ti grozila enemu tipu s Siola?” Ja, Franci Valjavec je svojim šefom zatožil, da sem mu menda grozila in njegov klic je šel takoj naokoli. Grozila? Daj, ti mali bedni smrkolin Valjavec: ne želi si, da pridem naokoli in te obrcam s svojimi visokimi petami? Si že kdaj čutil v svojem, verjamem, bednem in infantilnem anusu ozke in visoke pete močne ženske? Ne? No, ti malo zanikrno gobezdalo, ne drzni si več lajati, nikarte, kajti zagotavljam ti, da sem sposobna uprizoriti marsikaj … tudi ozke in visoke pete v tvoji zanikrni zadnjici … bova videla, kako je bolečina lahko tudi lepa …
Prvo poglavje je najobsežnejše. Nastajalo je spletno do 20. marca 2007. Avtorica se najprej ogreje s „komunistično matorko” Bernardo Jeklin, v nadaljevanju se ukvarja predvsem s Telekomom in SiOL-om ter agencijama, ki skrbita za njune odnose z javnostmi. Glavni akterji poglavja so Miha Guštin, Marko Crnkovič, Franci Zavrl, Branko Pavlin, Božo Novak, Rudolf Skobe, Bojan Dremelj, Marko Jaklič, Zmago Jelinčič. Poglavju sledita še prepis nekaterih člankov iz leta 2007 o medijskem pohodu Boška Šrota in stranke Zares ter esej anonimneža v o vplivu druge svetovne vojne na sedanji čas. Avtor eseja zagovarja stališče, da bi se morale desne stranke danes razglasiti za dediče slovenske protirevolucije iz druge svetovne vojne in zavzeti strogo negativen odnos proti partizanstvu.
Ani Jud v medijski vojni moči pojenjajo, njena obramba tudi spričo lastnih logičnih napak ošibi. Medtem ko na primer Guštinu utemeljeno očita vdor v zasebnost in širjenje laži, mu očita še namigovanje, da je psihopatka. Pri tem kakor da ne vidi, da na drugi strani sama z opisi svojih nasprotnikov več kot le grdo namiguje še kaj hujšega; seveda to ne zmanjša Guštinove krivde. Še osnovnejša je njena naslednja logična napaka. Stojan Zdolšek je menda izjavil: „Če trgovskega kartela ni, ga varuh Plahutnik ni mogel najti.” Ana Jud pa Zdolšku očita napačno sklepanje, češ, če nekdo nečesa ne najde, še ne pomeni, da to ne obstaja.
V drugem poglavju pisateljica na kratko obdela slovensko zgodovino, začenši z antisemitizmom in pogromom nad judi pred petsto leti. Ne dosti bolje se je v Sloveniji godilo protestantom, pa Romom v 17. stoletju, potem katoličanom in še libertarcem. Marčna revolucija je bila izvorno jedro nacionalizma, kmečki upori so utrjevali prevladujoči kmečki status dežele. Slovenci se klanjamo Rudolfu Maistru, ki je na mariborsko krvavo nedeljo (Marburger Blutsonntag) 27. januarja 1919 dal pobit nekaj civilnih prebivalcev nemškega izvora. Slovenci so s prevaro zavzeli Prekmurje. Komunizem po drugi svetovni vojni je slepo uničeval vse, ki so bili razglašeni za razredne sovražnike. Spomenik Edvarda Kardelja v bližini stavbe slovenske vlade je simbol zločinskosti naroda … Temu izletu v zgodovino, ki vsebuje tudi napačne podatke, nekateri so preprosto prekopirani iz Vikipedije, sledi zgodovinski esej anonimnega analitika. Esej temelji na verodostojnih podatkih, vendar avtor, ki je nedvomno poznavalec slovenske zgodovine vsaj od leta 1918 naprej, svojo interpretacijo dogodkov preveč gradi na njemu všečnih predpostavkah. V njej je preveč če-jev. Vseeno pa ne zaide v skrajnosti v tolikšni meri kot esej v prvem poglavju.
V tretjem poglavju pisateljica zaključi zgodbo z Vzajemno. Sledi erotična kriminalka o iskanju bančnih računov Marka Jakliča v tujini. Med besedilom je čedalje več počrnjenega, kot da so deli besedila izbrisani. Ana Jud se sicer nima za pisateljico, vendar tretje poglavje ni nič drugega kot imitacija pogrošne literature. Avtorica nam zagotovi, da identitet glavnih akterjev v tem poglavju ne bomo nikoli in nikdar izvedeli. To ji povsem verjamem, saj sem prepričan, da je ta del popolnoma izmišljen. Tudi ona v resnici ni ona. Trik je dvojni: videti je, na primer, kot da je avtorica prvotno pisanje v prvi osebi nerodno spremenila v pisanje v tretji osebi in kot da je prepis njene elektronske pošte nerodno popravljen, tako da je precej šumnikov ostalo brez strešic. Trik je v tem, da naj bi bilo videti, kot da je sporne dele resnično zakrila. Po mojem mnenju pa gre za namerno tako zamišljeno zgodbo, pod počrnjenim besedilom v resnici nikoli ničesar ni bilo. In ljubimca sta zares preveč nerodna, kar pisateljica na sredini zgodbe tudi sama ugotavlja. Pisateljica po koncu erotične zgodbe poudari, da je slovenska politika močno pogojena tudi s posteljnimi povezavami.
Iz vsega tega sledi, dragi Slovenke in Slovenci: kaj ste pravzaprav vi? No, vi niste popolnoma nič drugega kot navadna umazana sodrga. Drhal. Beda.
(…)
Vi sploh ne veste, kaj je demokracija in kako funkcionira, kako mora funkcionirati. In zaradi vsega tega si vi, Slovenke in Slovenci zaslužite samo eno: okupatorja! Ja, zaslužite si okupatorja, ki vas bo tlačil in hodil po vas in vas nazadnje iztrebil; šele potem bo marsikdo na tem svetu lažje in svobodneje dihal.
Gre pri vsem tem gnevu Ane Jud morda le za katarzično, prerojevalno provokacijo? Ne verjamem. Na koncu drugega poglavja, po Pezdirjevi recenziji, avtorica v pomislek poda mnenje tudi enega svojih spletnih komentatorjev, ki zgodovinski razvoj slovenskega naroda postavi v širši kontekst. V komentarju lucidno ekonomično pokaže, da je Judin gnev pretiran, njene težke kvalifikacije krivične, ost kritike proti narodu kot celoti zgrešena. Avtorica kljub temu ostaja pri zapisanem.
Filed under: Mediji, Mnenjski voditelji
Se strinjam. Prebral sem sicer šele prvo poglavje – pa ne vem, če bom sploh nadaljeval. Že do tu mi je bilo branje vse bolj zoprno. Najprej sem se še zabaval (vem, da to ni lepo) ob sočnih opisih Bernarde Jeklin, ampak že na začetku “zgodba” (prave zgodbe niti ni, je bolj nekakšen dnevnik) postaja čedalje dolgoveznejša. Opisi, razlage … se kar naprej ponavljajo, iz njih veje negativna energija. Avtorica se izživlja nad “junaki”, ki so se ji tako ali drugače zamerili (za kar ni treba dosti). Ne varčuje z žaljivkami, vse je zelo na osebni ravni. Pravzaprav je res jezna vsepovprek na prebivalce “krtove luknje”, le redki (večinoma mladi liberalci) so izjema. Branja sem se lotil s pozitivnim pričakovanjem, da bo zanimivo (in mogoče tudi zabavno) – pa me je knjiga razočarala. Pričakoval sem konstruktivno in jedrnato vsebino. (Prejšnjih knjig Ane Jud nisem bral.) Nisem pričakoval toliko napuha, žaljivk in zaničljivosti. Za osebno obračunavanje s tistimi, ki so avtorico tako ali drugače prizadeli, bi bilo po mojem bolje, če bi se še naprej posluževala zgolj sodišč, kjer ji, kot pravi, dobro uspeva.
Še to:
Pričakoval sem jezikovno brezhibno delo, tole pa je žal na ravni jedilnika v povprečni kitajski restavraciji. Nelektorirane knjige bi morale biti po mojem kot takšne jasno označene.
MatN, pritrjujem tvojim vtisom. Kot kaže, je v Sloveniji res zelo malo izjem, ki so po nazorskem okusu Judove. Verjetno jih tako kot Mrkaić lahko prešteje na prste. Na koncu knjige je seznam negativcev, na katerem je tudi nekaj „mladih liberalcev”.
Eine Judin.