Hrvaška politika ni evropska

Z letošnjim letom Hrvaška uvaja v jadranskem morju oboroženo stražo za uveljavitev zaščitne ekološko ribolovne cone (ZERC). Problem hrvaške namere ni samo v tem, ali se zaščitni režim na terenu izvaja za članice Evropske unije, pač pa je problem že v sami uzakonitvi. Jasno je, da Hrvaške v resnici ne skrbi ekologija Jadrana, ampak ji gre predvsem za lokalne interese njenega ribištva. Vendar je jadransko morje premajhno, da bi lahko diktiranje pravil v njem prepustili le eni od držav na jadranski obali. Sporazum o ekološko ribolovni zaščiti v majhnem morju mora biti dogovor vseh mejašev. S tega vidika je hrvaško forsiranje prevlade v nasprotju z dobro mednarodno prakso in še posebej z načeli Evropske unije. Bolj kot to, kdo bo kje lovil ribe v jadranskem morju, prost dostop Slovenije do odprtega morja in katera država si lasti obmejne zaselke, je zaskrbljujoče hrvaško nespoštovanje dogovorov, uresničevanje pregovorne hrvaške licemernosti in izguba zaupanja v kredibilnost hrvaške politike. Razumljivo je, da hrvaški in slovenski nacionalisti (predvsem opozicijski) netijo nacionalno nestrpnost z namenom lastne promocije, a na dolgi rok je to škodljivo in nesprejemljivo. Stroka postane le orodje za zlorabe v rokah vpletenih nacionalistov. Pogajanja in kompromisi (arbitraža) niso v interesu politikantskih nacionalistov. Posebej zaskrbljujoče in škodljivo je, da se nacionalistično rovarjenje preko medijev prijemlje tudi med prebivalstvom. V Sloveniji s škodljivim nacionalizmom prednjačijo stranke SNS, SLS in Zares.