Avtor knjige Tito brez maske Miro Simčič obljublja zgodbo o Titu brez olepševanja in zakrivanja. Knjiga sicer ni tipičen življenjepis, ampak je bolj podobna novinarskemu opisu polpretekle zgodovine. Miro Simčič je v letih 1981-1987 kot novinar spremljal seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.
Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.
Simčiču je všeč Djilasov opis Tita kot odličnega taktika, a slabega slabega stratega. Tito je pozitivno predstavljen nekje do sredine šestdesetih let. Po zatrtju liberalističnih teženj slovenskih in hrvaških komunistov (in komunistk) pa Simčič postara Tita v okorelega vodjo, ki ni dojel globine jugoslovanske krize. Izvemo, da je bila Jugoslavija že pred Titovo smrtjo korak v bankrotu.
Posebno mesto si v knjigi izbori vdova Jovanka, predvsem zaradi svojih psihopatskih izpadov: „Seveda jih moram nagnati, če pa nočejo sami oditi …” Kljub množici žena je bilo Titovo življenje osamljeno in predano karieri ter karizmi. Kot v napeti kriminalki spoznavamo Titova predvojna komunistična rivala. To sta bila Slovenec Lovro Kuhar s psevdonimom Prežihov Voranc in češki Sarajevčan Josip Čižinki s psevdonimom Milan Gorkić. Pred bralca je postavljena presoja, ali je bilo zdravljenje Tita v ljubljanskem kliničnem centru pravilno ali napačno. Titov pogreb 8. maja 1980 je po številu mednarodnih delegacij primerljiv le še s pogrebom kraljice Viktorije ali katerega od evropskih cesarjev.
V zadnjem poglavju so izpostavljeni štirje Slovenci kot pomembni Titovi sodelavci: Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Boris Kraigher in Stane Dolanc. Rdeča nit je vprašanje, kako so pridobili Titovo zaupanje. Pomembno vlogo je pri tem igrala tudi Lidija Šentjurc. Moj povzetek razlage: bili so bolj papeški od papeža, tipično slovensko.
Če ne zaradi drugega, je knjigo vredno prebrati zaradi naslednje ugotovitve, citiram:
Udba in KOS sta imela veliko strokovnjakov za intelektualno vojno in vojaško propagando, ki svoje delo nadaljujejo tudi zdaj, z drugimi metodami, z drugačnimi cilji in za nove gospodarje. Iz resničnih podrobnosti se da narediti najboljšo propagandno laž, ki je zaradi nekaterih dejstev celo prepričljiva.
Filed under: Mnenjski voditelji, Politične organizacije, Pravila in vrednote
“Udba in KOS sta imela veliko strokovnjakov za intelektualno vojno in vojaško propagando, ki svoje delo nadaljujejo tudi zdaj, z drugimi metodami, z drugačnimi cilji in za nove gospodarje. Iz resničnih podrobnosti se da narediti najboljšo propagandno laž, ki je zaradi nekaterih dejstev celo prepričljiva.”
To danes gre pod imeni javna diplomacija ter politični in korporativni PR. Gre za častitljiv poklic, ki se poučuje na najboljših univerzah na svetu.
Knjiga je “nikakva”. Za povprečnega bralca so “strogo-tajni” zapisi CK ZK, ki jih je Simčič našel sicer zanimiva novost, ampak izpeljave, ki jih avtor naredi, so nemogoče. Knjigo sem prebral kmalu po izidu in je – enostavno povedano – neberljiva. Nizane so epizode iz poznega obdobja Titovega življenja, ko je očitno izgubljal stik z realnostjo, takrat, ko je bil pa pri sebi, pa ni imel več moči, da bi spremenil tok dogodkov, za katere mu je bilo očitno jasno, da se bodo iztekli v vojno.
Še to: knjigo je s strokovnega stališča razsul tudi zgodovinar Božo Repe. V Mladini, če se ne motim