Nagodetov proces

Naslednje povzemam po članku iz Ampaka. Proces proti Črtomirju Nagodetu in 14 soobtožencem je bil poleti leta 1947 že tretji veliki proces v Ljubljani. Na začetku julija 1947 so sodili Friedrichu Rainerju in skupini funkcionarjev okupacijske oblasti, sredi julija še bivšim skupini kraljevih oficirjev, ki so jo imenovali Sernečeva banda. Vsem trem procesom je skupna spremljajoča propagandna aktivnost, z zvočniki po javnih krajih. V časopisih so bili julija 1947 vodilna politična tema.

Procesu proti Nagodetovi skupini so poročevalci pripisovali specifično težo, ker so bili obtoženci izobraženi in osveščeni aktivni ljudje, izpričani protifašisti in protinacisti, med njimi Angela Vode znana ortokomunistka (zapis v Vikipediji napačno navaja, da so bili vsi nekomunistični politiki), sprva vključeni tudi v Osvobodilno fronto. Njihova krivda je bila, da so bili kritični do komunistične zlorabe narodnoosvobodilnega boja.

V procesu proti Nagodetu in soobtoženim – v vlogi javnega tožilca je nastopal Viktor Avbelj – so k javnemu obsojanju prispevali tudi režimu vdani intelektualci, med njimi teolog in zgodovinar Metod Mikuž, pravnik in pisatelj Makso Šnuderl ter profesor in pisatelj Ferdo Kozak. Slednji je obtoženim očital, da ne poznajo „množične psihe”, so odtujeni množičnim potrebam, so notranje jalovi … Josip Vidmar je že pred tem, junija 1947, zapisal: „Komunistična partija je upravičena zaradi svoje avantgardistične funkcije izvajati ostro diktaturo, kajti njeni ostri prijemi, s katerimi oži osebno svobodo in veljavo njej nasprotnih vrednosti, na koncu koncev le koristijo brambi in razvoju napredka.”

Kljub temu da je vrhovno sodišče leta 1991 sodbe razveljavilo in da imamo vpogled v norijo tedanjega časa in komunistično blaznost, kljub temu da danes prisegamo na pravno državo in temeljne človekove pravice, kljub temu da se na načelni ravni strinjamo z univerzalno človeško pravico do pokopa (Nagodetove posmrtne ostanke so zakopali neznano kje, neznano kdaj), torej pietetnostjo, kljub vsemu temu védenju pa se v Sloveniji danes gotovo najde še veliko politično aktivnih izobražencev, ki z bolj ali manj bedastimi izgovori nasprotujejo reviziji montiranih procesov in formalni, a simbolični popravi krivic. Nenavadno pri tem je, da tovrstno nasprotovanje sovpada z zavzemanjem istih oseb za neupravičeno prilaščanje privatizacijskih privilegijev.