Razburljivo do konca leta 2007 in naprej

Silvester Šurla je v oddaji Vroči stol na televiziji Slovenija povedal, da Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek kot člana nadzornega sveta Dela nanj kot urednika Maga izvajata politični pritisk. V nos jima je šel intervju s predsednico LDS-a Katarino Kresal, zahtevala sta objavo intervjuja z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom in članke v prid pivovarski koncentraciji pod laškim dežnikom.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam…

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

V letu 2008 želim Sloveniji več medijske svobode

Ko je na Delo prišel Danilo Slivnik in je Delo kupilo Mag, je Milan Kučan poklical Toneta Turnška, in ga ozmerjal z besedami: „Ti svinja izdajalska!”

Ta poseg govori o tem, kakšni so motivi Milana Kučana za Forum 21. Lahko si mislim, kakšne pritiske na medije je še izvajala Kučanova linija, da so se ji njene gospodarske svinje vendarle uklonile.

Medijska slika je v letu 2007 postala še bolj enobarvna, kot je bila pred Janševo vlado, tudi zaradi napačne taktike Janševe koalicije. Sloveniji torej želim, da bi ta vlada zbrala dovolj moči, in drvenje Kučanovih forumovcev zaustavila.

Gluha in glupa opozicija, da o odvetniku politikantu niti ne govorimo

Minuli teden so slovenski gromoglasni mediji enotno ponavljali isto opozicijsko mantro: zaradi rasti delnic NKBM je Bajuk v težavah. Na okrogli mizi Financ so strokovnjaki s področja kapitalskih trgov to neumnosti zavrnili. Poptevejevska trenja pa so še enkrat pokazala bedo opozicijskih politik(ant)ov.

Miro Simčič: Tito brez maske

Avtor knjige Tito brez maske Miro Simčič obljublja zgodbo o Titu brez olepševanja in zakrivanja. Knjiga sicer ni tipičen življenjepis, ampak je bolj podobna novinarskemu opisu polpretekle zgodovine. Miro Simčič je v letih 1981-1987 kot novinar spremljal seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.

Ko eno postaneta Zares in Zahec

Franci Kek-hec je stranko AS ponudil Gregorju Golobiču-resu. Golobič-res je do pripojitve AS-a izrazito pozitiven, kajti najpomembnejši vidik tega dogodka je nedvoumno sporočilo o povezovanju, o rasti, o nesebični strnitvi moči, o novi kvaliteti. Zares je ponudbo sprejel brez neposredne privolitve svojega članstva, saj mu to omogoča statut stranke. Kek-hec in drugi ta zahecni so zadovoljni, saj prek vrste računajo na nove funkcionarske položaje. Bogdan Biščak-res odločanje v imenu vsega članstva utemeljuje z občutljivostjo pogajanj med vodstvi strank, Kek-hec pa s hitrostjo odločitev.

Nagodetov proces

Naslednje povzemam po članku iz Ampaka. Proces proti Črtomirju Nagodetu in 14 soobtožencem je bil poleti leta 1947 že tretji veliki proces v Ljubljani. Na začetku julija 1947 so sodili Friedrichu Rainerju in skupini funkcionarjev okupacijske oblasti, sredi julija še bivšim skupini kraljevih oficirjev, ki so jo imenovali Sernečeva banda. Vsem trem procesom je skupna spremljajoča propagandna aktivnost, z zvočniki po javnih krajih. V časopisih so bili julija 1947 vodilna politična tema.

Procesu proti Nagodetovi skupini so poročevalci pripisovali specifično težo, ker so bili obtoženci izobraženi in osveščeni aktivni ljudje, izpričani protifašisti in protinacisti, med njimi Angela Vode znana ortokomunistka (zapis v Vikipediji napačno navaja, da so bili vsi nekomunistični politiki), sprva vključeni tudi v Osvobodilno fronto. Njihova krivda je bila, da so bili kritični do komunistične zlorabe narodnoosvobodilnega boja.

Tudi partizansko nasilje nad civilisti je zločin

Prav danes, na dan človekovih pravic, se je iztekel rok, ki ga je ustavno sodišče določilo parlamentu, da popravi zakon, ki krši človekove pravice žrtvam vojnega nasilja in je v nasprotju s tretjim členom slovenske ustave. Žal se zaradi nespoštovanja rokov, ki jih določa ustavno sodišče, odgovorni ne vznemirjajo več.

Ustavno sodišče je v odločbi 9. novembra 2006 (U-I-266-04) obrazložilo neskladje Zakona o žrtvah vojnega nasilja, 19. točka:

V okviru pooblastila, ki mu ga daje tretji odstavek 50. člena Ustave, je zakonodajalec torej sprejel ureditev, s katero je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omejil na različne kategorije civilnih oseb. Vendar je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omogočil samo tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, iz kroga upravičencev pa v celoti izključil civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu. Za opredelitev pojma civilne žrtve pa je odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katerekoli od vojskujočih se strani.

Zoran Janković: Mramor me je spraševal o podražitvah zelenjave

Zoran Janković je ob otvoritvi prizidka Mercatorjevega centra v Šiški povedal:

Jaz sem ves čas govoril, da nam mora biti predsednik vlade Tone Rop hvaležen, ker smo držali inflacijo dol.

Pri vsaki podražitvi, ki je vplivala na inflacijo, me je finančni minister Mramor klical in spraševal, zakaj je zelenjava šla gor, zakaj je šlo sadje gor, tako da smo mogli v bistvu na vse dati odgovor in imeti pravi odgovor.

Ne more biti dogovora med tremi igralci, ki obvladujejo trg. … Mercator je vodilni na tem trgu, in diktira celotno politiko. … Da, lahko vpliva na inflacijo, večjo ali nižjo!

Markešev ogenj

Po 45 minutah oddaje Vroči stol se Janez Markeš histerično zadere, zaripel in s tveganjem srčnega infarkta: „Zakaj me to sprašujete!? Mi se pogovarjamo o novinarstvu!!!”

Pred tem in v celotni oddaji je govoril več časa kot pa vsi ostali skupaj. Govoril je o sebi in o napadih nase. Da je bila mera polna, je pohvalil Repovževo proslulo politično društvo. Zares je nizko padel.

Slovenska medijska slika je žalostna in bedna.

Krvoželjni medijski stampedo

Premier Janez Janša je z bojem proti tajkunom napovedal odpravo tržnih anomalij, ki jih na slabo informiranem slovenskem tržišču zakrivljajo oligopoli z orkestriranim delovanjem.

Kako naj se država umakne iz solastništva v gospodarstvu in hkrati ne omogoči tajkunom neposrednega okoriščenja na račun malih delničarjev (kar je Bruno Korelič spričo vladne napovedi označil za paradoks)? Recept poznamo in ga v praksi že preizkušamo: država naj ponudi svoje lastniške deleže širši množici malih delničarjev na podoben način kot v primeru Nove Kreditne banke Maribor.