Ureditev statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ po l. 1991
in implementacija zakonodaje

Republiški sekretariat RS za notranje zadeve je v letu 1991 kot pristojno resorno ministrstvo pripravil predlog Zakona o tujcih, ki ga je takratna Skupščina Republike Slovenije obravnavala 15.5.1991 in sprejela 6.6.1991.

Osnutek zakona je v 83.čl vseboval ureditev, ki se je nanašala na državljane drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v R Sloveniji na dan 23.12.1990, besedilo predloga je bilo naslednje:
»Določbe tega zakona do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo R Slovenije ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku 6 mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu R Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo R Slovenije po 40.ali 41.čl navedenega zakona.
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo R Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo R Slovenije oziroma od izdaje dokončne odločbe.
Rešitev, vsebovana v tem osnutku se je smiselno nanašala na identično kategorijo oseb, kot je bila zajeta s 40.čl predloga zakona o državljanstvu RS.

Iz magnetograma razprav delegatov vseh treh zborov Skupščine R Slovenije izhaja, da so delegati ob obravnavi predloga zakona predlagali amandmaje, s katerimi so predlagali prehodno ureditev za tiste državljane drugih republik, ki za državljanstvo po 40.čl Zakona o državljanstvu ne bodo zaprosili zanj. Izvršni svet Skupščine RS je amandmaje podprl pod pogojem, da bo vsebina konsistentna z konceptom, na katerem je temeljila ureditev v predlogu 40.čl Zakona o državljanstvu.
Predlagani amandma ni bil izglasovan.
V primeru, da bi bila sprejeta ureditev, ki bi bila skladna z ureditvijo 40. čl. Zakona o državljanstvu, do problemov, s katerimi se soočamo sedaj, ne bi prišlo, pri čemer pa razlogi sprejema odločitve zakonodajalca niso in ne morejo biti predmet te ocene.
Je pa pomembno, da je zakonodajalec ob obravnavanju predloga ZOT sprejel kot kompromisno rešitev dodaten sklep,da bodo ureditev vprašanj, povezanih z pravicami in obveznostmi državljanov SFRJ, ki prebivajo v RS in ne bodo želeli prositi za državljanstvo RS reševali dvostranski sporazumi ob upoštevanju načela reciprocitete.
Če bi do sklenitve takšnih sporazumov kasneje prišlo. Bi bil to tudi možen ustrezen način reguliranja tega vprašanja.

Zaradi celovitega vpogleda v proces sprejemanja ureditve tega vprašanja, je potrebno omeniti tudi pripravo Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije(UZITUL). Le-ta je bil sprejet po sprejemu tako Zakon o tujcih kot Zakon o državljanstvu in je v 13.čl. v celoti sledil glede izenačenosti z državljani RS konceptu tako 40. člen Zakona o državljanstvu, kot 81.čl Zakona o tujcih, pri čemer bi lahko za osebe, na katere se je nanašal 81.čl ZOT opredelil. Da se za njih šteje, da imajo od 26.2.1992 dovoljenje za stalno prebivanje v RS.

Zakon o tujcih in UZITUL sta pričela veljati 25.6.1991.

Po 26.6.1991 je RSNZ z več navodili obvestilo vse občinske upravne organe za notranje zadeve v Republiki Sloveniji o izvajanju Zakona o tujcih, pri čemer je bilo poudarjeno, da morajo s 26.2.1992, ko bodo tisti, ki niso zaprosili za državljanstvo izgubili izenačenost z državljani RS, te osebe pričeti obravnavati kot tujce ter jih napotiti na ureditev statusa tujca. Hkrati je RSNZ dalo tudi navodilo, da listine, ki so bile izdane s strani pristojnih organov RS in katerih čas veljavnosti še ni potekel, glede na njihov spremenjen status ne veljajo več.V praksi je to pomenilo, da so listine označili kot neveljavne.

7.7.1991 je bila sprejeta Brionska deklaracija s katero je bil določen trimesečni suspenz uveljavljanja Deklaracije o neodvisnosti za obdobje treh mesecev. Na podlagi Brionske deklaracije je veljal moratorij tudi za izvajanje Zakona o tujcih.

2.10.1991 je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji obravnavala stališča in sklepe št. 000-01/00-3/36, 000-01/90-5/69 z dne 1.10.1991 ob izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije z dne 25.6.1991 predpisanega z »Brionsko deklaracijo« z dne 7.7.1991.
Med drugim je bilo sprejeto stališče, da zaradi neizpolnjenih obveznosti iz Aneksa 1 in Aneksa 4 k skupni deklaraciji, sprejeti na Brionih, ni prišlo do dogovora o prihodnjih povezavah in sodelovanja med republikami SFRJ in miru na ozemlju nekdanje skupne države. Ker za izpolnitev teh zahtev ni odgovorna Republika Slovenija, ki je na svoji strani storila vse, za kar se je s podpisom skupne deklaracije in obeh aneksov zavezala, Skupščina Republike Slovenije ugotavlja, da z iztekom moratorija za Republiko Slovenijo vse te obveznosti dejansko prenehajo, nadalje pa je skupščina tudi ugotovila, da je potrebno izvajati sprejete zakone, med drugim tudi Zakon o tujcih.

27.2.1992 je MNZ obvestilo vse občinske upravne organe za notranje zadeve o pričetku izvajanja 81.člena Zakona o tujcih.

6.5.1992 je Vlada Republike Slovenije obravnavala informacijo o izvrševanju Zakona o tujcih v odnosu do državljanov bivših republik nekdanje SFRJ, zadevala pa je predlog sporazuma o ukinitvi vizuma za vse bivše republike SFRJ. Kot izhaja iz predloga, so vse republike sprejele predlog, z izjemo Ministrstva za zunanje zadeve Srbije, ki je odgovorilo negativno, zaradi nepriznavanja mednarodnopravne subjektivitete Republike Slovenije in Republike Hrvaške.
V zvezi z obravnavano problematiko, je Vlada Republike Slovenije 13.5.1992 sprejela sklep o striktnem izvajanju določb Zakona o tujcih v tistem delu, ki se nanaša na prehodni oz. tranzitni vizum za državljane Srbije in Črne Gore.
V zvezi s sprejetim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo Ministrstvo za zunanje zadeve, da lahko državljani Republike Srbije in Republike Črne Gore vstopajo v Republiko Slovenijo izključno na podlagi veljavne potne listine izdane s strani pristojnih organov ter organov,kar je pomenilo, da so morali organi mejne kontrole RS zavračati pri vstopu v državo državljane teh dveh republik, če niso imeli izdanih potnih listin s strani pristojnih organov teh dveh republik.

4.6.1992 je Ministrstvo za notranje zadeve na Vlado Republike Slovenije naslovilo informacijo o odprtih vprašanjih o izvajanju zakona o tujcih; problem je bil v tem, da tisti državljani drugih republik, ki so bili stalni prebivalci ne izpolnjuje pogoja triletnega bivanja. Vlada Republike Slovenije je 16.9.1992 sprejela sklep, na podlagi katerega se pri obravnavanju vlog po 16. členu Zakona o tujcih (pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje) upošteva, da je izpolnjen pogoj za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije takšen, ko je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in tukaj dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih.
Iz informacije Vladi izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve do 1.6.1992 prejelo 800 vlog za stalno prebivanje, ter da je samo MSNZ Ljubljana do 1.6.1992 izdal preko 5.000 dovoljenj za začasno prebivanje. Takratna ocena Ministrstva za notranje zadeve je bila, da gre za skupno 40.000 oseb, ki so po sili zakona ali zaradi negativne odločbe o državljanstvu postali tujci v smislu 81. člena Zakona o tujcih.