Izbrisani in njihova pravica

Izbrisani so kislo jabolko, v katerega bi morala vladna koalicija ugrizniti zaradi zdravja slovenske demorkacije in zaradi lastne higiene. Večinska volja prebivalstva resda goji močan odpor do poprave krivic izbrisanim, saj o tem problemu ni ustrezno informirana. Kljub temu bi se parlament moral sprijazniti, da se volji ustavnega sodišča ne bo dalo izogniti. Pa ne toliko zaradi same odločbe ustavnega sodišča, ampak zato, ker se je izbrisanim dejansko zgodila krivica.

Zgodba se je pričela s slovensko osamosvojitvijo leta 1991. Država je vsem, ki niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, ponudila pridobitev državljanstva nove države Slovenije pod izjemno ugodnimi pogoji. Prva napaka, ki jo je država pri svoji ponudbi zagrešila, je bila podmena, da lahko osebam, ki postanejo tujci, množično ukine stalno bivanje. Druga napaka je bila podmena, da so bile evidence v prejšnji državi urejene in vsakemu prebivalcu njegov republiški status znan. Tretja napaka je bila operacionalne narave in za pravno državo pogubna: upravni organi so leta 1992 osebam brez državljanstva v evidenci pripisale zaznamek tujec in jim izničili status stalnega bivanja, brez da bi tem osebam izdali odločbe. Izbrisani dolgo sploh niso vedeli, da se jim je pravni status spremenil, in se zoper pravni akt niso mogli (v roku) pritožiti. Za izbris so izvedeli šele kasneje, ko so jim osebni dokument zasegli oziroma uničili.

Za kaj je v bistvu šlo pri izbrisu? Tedanji republiški sekretariat je od tujcev, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, zahteval, da ali zaprosijo za državljanstvo, ali pa si ponovno uredijo stalno bivanje, kot da ga prej sploh niso imeli. Po preteku prehodnega obdobja jim upravni organ o spremembi statusa ni izdal niti odločbe niti ni javno objavil ustreznega sklepa (v ljubljanski upravni enoti so izbrisanim sicer poslali vabila, naj si pridejo uredit status). Ves problem, ki ga je treba danes še rešiti, je v tem, da se izbrisanim prizna stalno bivanje za čas od 26. februarja 1992 naprej (večina si je status že v nekaj letih uredila). Seveda jim iz tega naslova pripada tudi pravica do odškodnine. Zadnji vladni predlog ustavnega zakona (UZITUL-B) je neustrezen, ker stalno prebivališče za nazaj priznava šele od dneva, ko je izbrisani prvič vložil prošnjo za ponovno priznanje stalnega prebivališča.

Kronologija dogodkov po točkah:

1. Nasprotniki ustavne odločbe sodišča se sklicujejo na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL) iz leta 1991 (ki je starejši od ustavnega sodišča). Ta pravi naslednje:
Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.

2. Izbris 18 305 oseb je bil izvršen z dnem 26. februarja 1992 na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj), sprejetem 6. junija 1991, in sicer drugega odstavka 81. člena:
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

Protiustavna pravna praznina je nastala že ob sprejemanju zakona, saj so takrat v parlamentu predlagali amandmaje k zakonu, vendar se kompromisni sklep (načelo recipročnosti z drugimi državami bivše Jugoslavije) na koncu ni popolnoma uresničil, predvsem ne zaradi stališča Srbije in Črne gore.

3. Vlada je 16. septembra 1992 sprejela sklep, da se pri vlogi za priznanje stalnega bivanja upošteva tudi obdobje pred uveljavitvijo Zakona o tujcih, če oseba v Sloveniji ves ta čas dejansko biva. Vlada je pripravljala tudi posebni zakon o ureditvi tega problema, pri čemer pa predlog ni vseboval priznanja stalnega prebivanja tudi za obdobje od 26. februarja 1992 do ponovne pridobitve tega statusa.

4. Ustavno sodišče je 4. februarja 1999 (U-I-284/94) na podlagi pobud iz let 1994 in 1995 odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje oseb po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če niso zaprosile za državljanstvo, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna.

5. Državni zbor je leta 1999 sprejel zakon o urejanju statusa izbrisanih (ZUSDDD), ki jim ponovno omogoča izdajo dovoljenj za stalno bivanje, če v (prekratkem) roku treh mesecev za to zaprosijo.

6. Ustavno sodišče je 3. aprila 2003 odločilo (U-I-246/02), da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega bivanja in ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno bivanje tistim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih.

7. Odločbi ustavnega sodišča iz leta 2003 je sledila zmeda, primerljiva le še z zgodbo o referendumu glede volilnih sistemov: poskusi tehničnega in sistemskega zakona s strani strank LDS, ZLSD in DeSUS; zahteve po referendumu s strani strank SDS, NSi, SNS, SLS in SMS; na koncu tudi referendum 4. aprila 2004.

8. Ministrstvo za notranje zahteve je oktobra 2007 pripravilo predlog ustavnega zakona, ki priznava status stalnega bivanja tudi za nazaj, vendar ne že od dneva 26. februarja 1992. Poleg tega izključuje možnost odškodnin. Tak predlog seveda ni ustavno sprejemljiv.

Velika škoda za slovensko demokracijo je, da se na račun popravljive napake ob gradnji nove države izigrava pravno državo. S tem se dolgoročno znižuje ugled pomladnim strankam, ki so bile že same žrtev večletnega izigravanja odločb ustavnega sodišča z nasprotne strani: v prizadevanju strank za večinski sistem so nasprotniki (na čelu s predsednikom parlamenta Školčem) zlorabili praktično vsa možna legalna sredstva. Zaradi tega je moralo ustavno sodišče še pred referendumom decembra 1996 v sporih vsaj petkrat odločati. Kljub temu je tedanja Drnovškova oziroma Kučanova koalicija izigravala tudi referendumski rezultat. Zato je spor po referendumu spet romal na ustavno sodišče, a se parlament na komunikacijo ustavnega sodišča ni več odzival, sodelovanje je popolnoma ignoriral, na koncu tudi odločbo iz leta 1998. Moralna zmaga za zgodovino v tej umazani igri pripade pomladni opciji. Žal se slednja sedaj onečašča z neustreznim reševanjem problema izbrisanih.

Individualno reševanje primera izbrisanih je neustrezno zaradi tega, ker se jim je krivica zgodila skupinsko in celo brez njihove vednosti. Edino pravično je zato, da se krivica za nazaj popravi skupinsko. To pomeni, da je treba izbrisanim sistematično priznati pravice, kot da izbrisa leta 1992 sploh ni bilo.

Vendar:

- Pravno sprejemljivo bi bilo tudi določilo, da se pravice priznajo le za čas neprekinjenega bivanja v Sloveniji oziroma do takrat, ko se je oseba za dlje časa izselila iz Slovenije.

- Povrnitev pravic je možno omejiti tudi na le državi lojalne osebe: odločba ustavnega sodišča U-II-1/04 dopušča izvzetje za tiste osebe, ki so delovale proti vrednotam, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije.

- Ustavno dopustno je tudi omejiti višino odškodnin (z ozirom na obdobje, ko je bila oseba oškodovana za pripadajoče pravice), vendar le, če je višina vsake posamezne odškodnine spodobna.

Sedaj ko je padel še zadnji poskus neustreznega reševanja problema, bi morale pomladne stranke pogoltniti svoj ponos in privoliti v „izsiljevanje” s strani opozicije. Lahko se izgovorijo na nujnost kompromisa. Prej ko skupaj izglasujejo sprejemljivo rešitev, prej bo slovenska zgodovina tega bremena olajšana.