Izkušnje z zaresovci

Običajni pojav v političnih debatah na spletu je etiketiranje z nacisti in vpletanje Hitlerja, in to ne samo v slovenskem prostoru. Pojav se po odkritelju Mikeu Godwinu imenuje Godwinova zakonitost. Potemtakem to pri zaresovcih ni še nič posebnega. Povezan je z arogantno držo, ki jo posnemajo po Gregorju Golobiču in drugih iz vodstva stranke. Sem sodi tudi izdelava psiholoških profilov tistih, s katerimi se ne strinjajo. To seveda ne velja za vse zaresovce, velja pa za najtežje omejence, ki svet vidijo črno-belo oziroma rdeče-črno. Slednje po analogiji velja tudi za pomladne forumovce oziroma komentatorje v spletnih dnevnikih. Za zaresovce, ldsovce, skrajneže iz Mladega foruma SD in še koga so vsi, ki mislijo drugače, janšisti, za skrajneže iz SDS-a, N.Si-ja in SLS-a so vsi, ki mislijo drugače, komunisti … Po eni značilnosti pa zaresovci od ostalih močno izstopajo: v krdelnem pozivanju h gonji proti drugačemislečim. Kljub temu da sem zaresovske blogorejce na to že večkrat opozoril (na straneh Zaresa, Razgledov in Vesti), to še naprej vztrajno počnejo. Začne se tako, da zaresovec (morda že podzavestno) piše v prvi osebi množine („mi tako mislimo”), nadaljuje se s pozivanjem istomislečih k diferenciaciji, konča se z upravičevanjem, da gre v resnici za že oblikovano ideološko skupino. Skratka, ko ideološko obremenjenim zaresovcem zmanjka vsebinskih argumentov, se zatečejo pod okrilje (zamišljene) horde istomislečih. Takšen potek je postal ključni modus operandi zaresovske komunikacije.