Zakaj moje stranke niso: DeSUS, LDS, SLS, NSi

DeSUS se prodaja kot demokratična stranka upokojencev, vendar v svoje delovanje tlači program, s katerim se večina upokojencev ne identificira. Zato ima v javnosti podobo priveska različnih vlad, v katerih sodeluje le zaradi kupčkanja s položaji. Na naslednjih volitvah to itak ne bo več samostojna stranka, ampak priključek SD-ju. 

Liberalna demokracija Slovenije je razčetverjena stranka, ki se kljub podganskemu begu dela članstva ni odrekla arogantni drži. S spremembo v vodstvu še bolj kot prej deluje v službi kapitala in za ozke privilegije posameznikov. Bolj bo to pred volitvami očitno, bolj bo vprašljivo, ali bo dosegla volilni prag za vstop v novo sestavo parlamenta. LDS ne more biti moja stranka, saj je bila pokroviteljica Liberalne akademije (danes so člani tega društva že pretežno zaresovski).

Slovenska ljudska stranka je slaba senca LDS-a, z zastopanjem lobijev pod masko “nacionalnega interesa” je sokriva za nizko stopnjo konkurence na trgih v Sloveniji, več od načelne politike ji pomeni kariera njenih prisklednikov. Novo vodstvo mojo oceno še podkrepljuje, povezave med brati Šrot (SLS-SD) prinašajo še več šrota.  

Nova Slovenija je razpeta med intelektualnostjo SDS-a in kmetavzarstvom SLS-a. Ista osebnost, član N.Si-ja, enkrat zagovarja liberalno odprtost, ob drugi priložnosti pa zaplankani protekcionizem. Ta v sebi nasprotujoča dvojnost stranko nevarno šibi, posledica je mlačna podoba stranke, ki se je ne nazadnje odrazila tudi v Peterletovem porazu. Razhod notranje nasprotujočih struj oziroma razpad stranki preprečujejo le slabi obeti na volitvah.