Čuj, ti, v Ljubljani si!

Preveril sem, ali je situacija v Sloveniji res tako kritična, kot je o njej pisal Andrej Košak. Če bi mu verjel, bi v Ljubljani srečeval same depresivce, nesproščene prenapeteže, nagnjene k nasilniškemu obračunavanju. Preizkus resničnosti je pokazal precej drugačno sliko. Jasno, saj je slika odvisna tudi od opazovalca. V svoji mini raziskavi sem se osredotočil na naslednje teme: protikadilski zakon, inflacija, brezposelnost, cestni promet in mediji.

Med kadilci zaradi novega zakona v resnici prevladuje precejšnje nezadovoljstvo. Lokali se počasi prilagajajo novim razmeram: pred vhode so postavili grelnike, stole in klopi oblazinili. Za to rešitev ni bilo treba biti inovativen, saj izven Slovenije to rešitev že nekaj časa uporabljajo. Če deluje v levičarskem Bruslju, bo tudi v Ljubljani. Slišal sem pritoževanje kadilcev, da jim je prej grozil samo pljučni rak, sedaj pa tudi pljučnica. Na drugi strani so (tudi kadilci) zadovoljni, da se jim v diskoteki oči ne solzijo, pa tudi obleka in lasje ne smrdijo več po tobačni tovarni. Niti v Tobačni* ne. :)  Prepričan sem, da bo nova ureditev dolgoročno vzdržna, čeprav LDS-ov Gulič govori, da nekateri zaradi tega hodijo praznovat na Hrvaško. Marcel Štefančič, ki je en tak podoben skrajnež kot Andrej Košak, se je v Studiu City celo spraševal, ali ni protikadilski zakon odprl novo fronto kulturnega boja. Nekateri pač potrebujejo nekoliko daljšo terapijo.

Makroekonomski kazalci za Slovenijo so zadnjih nekaj let nadvse spodbudni, izjema je le stopnja inflacije. Podražitve osnovnih življenjskih potrebnih kritično prizadenejo najrevnejše sloje. Vsekakor bi morala vladna koalicija temu problemu nameniti največjo pozornost. Če v javnosti prevladuje mnenje, da sta se sadje in zelenjava v enem letu podražila za 100 %, se tega problema ne da odpraviti s piarovskim prepričevanjem o številkah. Skrajni čas je, da vladni svetovalci stopijo med ljudi in ugotovijo dejansko stanje. Okrepitev zveze potrošnikov in ovadbe zaradi zavajajočega oglaševanja trgovcev je prava smer. Ampak to je premalo. Ljudje pričakujejo konkretne poteze, ki bodo učinkovale. Situacija je postala že tako kritična, da nastaja celo vtis o škodljivem evru oziroma zgrešenosti uvedbi evra. To izkorišča demagoška opozicija, v njenem imenu na primer iz prejšnje vlade kompromitirani Matej Lahovnik, Milan Cvikl in Dušan Mramor. Čas hitro teče. Če v prvih mesecih naslednjega leta ne bo bistvenega popravka, bo slovensko predsedovanje Evropski uniji pustilo pri Slovencih vtis nebodigatreba, ne glede na domače poskuse sabotaže slovenskega ugleda v tujini.

Stopnja brezposelnosti se je v Sloveniji znižala, ne samo statistično, povišala se je namreč tudi stopnja zaposlenosti. Žal pa je čedalje več pogodb za določen čas. To je sicer naraščajoči problem tudi drugod po Evropi. Z veseljem sem opazoval rezultat povečane kapacitete javnih del v Ljubljani. To prinaša veliko pozitivnih eksternalij. Opazil pa sem tudi ogromno povečanje prometa. Stoječe kolone na obvoznici, in ne samo na mestnih vpadnicah, postajajo v Ljubljani vsakodnevna realnost. Popoldanska gneča se prične kmalu po tretji uri, kar pomeni, da večina še vedno uživa luksuzni delovni čas, torej od sedmih do treh. Z bodočimi gradnjami stadionov in trgovskih centrov se bo cestni promet še povečal. Ta je ob slabo vzdrževanih cestah, neustrezni signalizaciji in napačni prometni politiki že prestopil mejo nacionalne katastrofe. Čudi me, da slovenski intelektualci temu ne namenjajo ostre kritike. Namesto tega so na primer gledalci komercialne Pop televizije deležni bebastega humorja (As ti tud not padu), ki se na isti dan, potem ko se ponoči na Primorskem zgodijo nesreče s smrtnim izidom, norčuje iz slabo vzgojenih primorskih udeležencev v prometu. Ocenjujem, da sta sindikalna in medijska kriza (slednja je kulminirala v udbovsko obtoževanje vlade za kapitalistično cenzuro) le posledica več let trajajoče družbene krize.

P.s.: Za opis katastrofalnega stanja slovenskega zdravstva je tukaj premalo prostora. V branje priporočim blitzov zapis.

*P.p. s.: Naslov „Čuj, ti” sem si sposodil iz Kluba mariborskih študentov. Vsakič ko obiščem KMŠ (v stavbi Tobačne na Tržaški 2), je notranjost lepše urejena. Naj bo to nasvet tistim, ki jim diskoteka Global in njej podobne že pred tragedijo niso bile všeč. Zdaj je iz nekdanjega pajzlja KMŠ nastal že zares spodoben klub: tri etaže, dva didžeja, raznovrstna glasba. Za vstop se zahteva dokaz s študentsko izkaznico. Vstopnina: 50. Kaj petdeset? Vstopnina! Centov!